»Prizorišče pred nami se je osvetlilo z mlečno belomodro svetlobo, tam sta stala oba možaka,

na sebi sta imela uniformi, da, tujske legije, nedvomno, vsak z ene strani sta krepko držala

nesrečnega Alžirca, ki je bil v napol strganih capah. Pravo gledališče, sem pomislil. Suvala sta

ga sem in tja, mu parkrat primazala krepko klofuto, ne, prav nič gledališko ni bilo, pač pa

zares. Pri tem sta ga zmerjala v francoščini, kar je bilo dokaj nenavadno, a obenem

razumljivo. Vpila sta nanj, mu zastavljala vprašanja, on pa je vse zanikal, prav tako v

polomljeni francoščini. Pomaknila sta ga malo nazaj, on se je otepal, na vse kriplje se je

otepal, zadaj je s stene viselo ogromno kolo, in pritisnila sta ga obenj, ga rahlo dvignila, on je

brcal, a jima je le uspelo nogi ujeti v jermene, ki so bili na kolesu. Pridržala sta ga, potem pa

kolo sunkovito obrnila, da je visel z glavo navzdol in je bil še bolj nemočen. Lahko sta ga

zgrabila za roke in še te uklenila v jermene na kolesu. Kolo sta počasi vrtela, telo se je zvijalo,

gledalci so začeli vzklikati, spodbujati dogajanje, zahtevali še strožje kazni.«

Brane Mozetič je doslej izdal štirinajst pesniških zbirk, dva romana, zbirko kratkih zgodb, tri

slikanice za otroke in preko trideset prevodov, v glavnem iz francoščine. Na tujem je izšlo že

štirideset prevodov njegovih knjig.