Najboljši eseji o XX. stoletju izpod peresa dvakratnega prejemnika Rožančeve nagrade!

Marcel Štefančič, jr. o knjigi:

»Samo lani (l. 2018 op. Buča) smo praznovali kopico obletnic: 110-letnico začetka produkcije Fordovega modela T, 100-letnico smrti Ivana Cankarja, 90-letnico lansiranja Mikija Miške, 80-letnico odkritja nafte v Savdski Arabiji, 70-letnico informbiroja, 60-letnico izuma mikročipa, 50-letnico leta ’68, 40-letnico samomorilskega pokola v Gvajani, 30-letnico konca iransko-iraške klavnice in 20-letnico ustanovitve Googla.

Kar seveda pomeni, da nam je spomin nenehno skakal v 20. stoletje. Veliko priložnosti je bilo za utrjevanje snovi, za študiranje lekcij 20. stoletja, ki je bilo nepozabno, neverjetno in osupljivo, a obenem tudi strašno, katastrofalno, travmatično. Vsi – osebnosti in množice – so skušali biti karizmatični, tako da je potem karizmatično postalo tudi 20. stoletje. Še vedno smo vsi skupaj malce uročeni. Kot da bi bili hipnotizirani.

Še huje: 20. stoletje je bilo tako karizmatično in tako hipnotično, da so se mnogi spraševali – ali sploh obstaja življenje po 20. stoletju? In vprašanje je bilo povsem upravičeno. Ne pozabite, da smo se v zadnjih trenutkih prejšnjega stoletja in prejšnjega milenija res ustrašili, da po 20. stoletju ne bo več življenja. Svet je namreč preplavila velika milenijska histerija: strah pred milenijskim hroščem (Y2K), ki naj bi ob časovnem prehodu v novi milenij onesposobil računalnike in povzročil konec sveta, je bil neizmeren. Ljudje so si delali zaloge in zaklonišča, dvigovali denar, molili, se držali za roke ter se mentalno pripravljali na apokalipso. Ali pa vsaj na vrnitev v kameno dobo. Zdelo se je, kot da nas 20. stoletje ne pusti naprej. Kot da hoče, da si še enkrat zavrtimo njegove največje hite.

Zato je spet čas za The Greatest Hits – ne za moje Greatest Hits, temveč za Greatest Hits 20. stoletja. Prvič so izšli leta 1999, tik pred novim milenijem, in bili razprodani – v enem mesecu. Ponovno so izšli leta 2007, le da precej, precej zajetnejši – in spet so bili razprodani. Za tale ponatis nisem ničesar spreminjal – teksti, moji »zgodnji« spisi, so takšni, kot so bili. V dobrem in zlu.«

O avtorju: 

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), magister filozofije, filmski kritik, urednik in publicist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas. Do sedaj je napisal že več kot osemdeset knjig, ki so se s svojo tematiko raztezale od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do družbeno angažiranih esejističnih knjig, v katerih se je ukvarjal z aktualno problematiko. Za esejistični knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2019) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirke esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012), Hitler – kako je preživel (2015) in Črna knjiga kapitalizma (2017) pa je bil zanjo nominiran. Zbirka esejev The Greatest Hits je njegova najbolj obsežna in najbolje prodajana knjiga doslej.

Recenzija Bukla:

Marcel Štefančič, jr. (1960) je bil v obdobju med letoma 2012 in 2019 s svojimi esejističnimi knjigami kar petkrat nominiran za Rožančevo nagrado (dvakrat jo je tudi dobil), a to ne pomeni, da je eseje začel pisati šele v tem času. Knjiga The greatest hits, monumentalna zbirka njegovih najboljših esejev o dvajsetem stoletju, briljantno pokaže, v kakšni formi je bil naš najplodovitejši esejist že v prejšnjem stoletju, saj je s svojim nezgrešljivim, gosto pisanim, informativnim in eruditskim slogom, v katerem je inteligentno prepletel tako zgodovino in politiko kot popkulturo od filma do literature, globoko vplival na slovensko publicistično krajino. A to še ni vse; nova izdaja njegovih esejev o dvajsetem stoletju jasno pokaže tudi to, kako zgodbe in miti iz tega časa neposredno definirajo našo sedanjost in tudi prihodnost. – Samo Rugelj, Bukla 151