Kratka proza pesnika, naravoslovca in esejista prehaja meje realnega in v izjemno pretanjenem jeziku na novo uvaja pozabljen slovar.
Iztok Geister realistično pripoveduje tisto, kar so realistični pisatelji pripisovali sanjam. Njegovo leposlovje je kot voda, kadar ne zmrzuje in ne hlapi, nekakšno agregatno stanje jezika v posebnem duševnem območju, kakor nam zapiše sam.
