Pričujoča knjiga ponuja v obeh avtoričinih jezikih dva pesniška cikla, Cvetje in Spevi bolečine, ki sta bila napisana v francoskem jeziku in sta si po obliki in vsebini zelo različna. Prvi vsebuje pesmi v prozi, drugi verzificirano poezijo. Prvi je zgrajen okrog osrednje teme (cvetje in naravni pojavi), drugi je kot dnevnik, ki ga piše sproti boleča duša žalostnega in – pozneje – na smrt bolnega človeka. Vendar v obeh čutimo enotnost in nepretrganost lirskega subjekta, njegovega pogleda na svet.

Obe zbirki združi neposredno dojemljiva estetska lepota, temačna in pretresljiva lepota jasnega in drznega pesniškega sloga, kjer se pesnica rada zateče v alegorijo in metaforo, da bi ostreje prikazala eksistencialno stisko.

Poezija Antonie Bernard je zrcalo njene duše, izraz vsega, kar njen vedno nasmejani, prijazni in sočutni obraz ni javno govoril, zlasti žalosti in bolečin … Morda je podzavestno razdalja, ki človeka za zmeraj ločuje od drugega, “nematerinega” jezika, slovensko-francoski duši pomagala, da se je kljub težavnosti obravnavane tematike lahko popolnoma izpovedala in ustvarila zelo osebno poezijo.

O avtorici:

Rojena leta 1942 kot Antonija Grobelnik v kmečki družini pri Povhu, od koder izvira njeno domače ime Povhova Tončka. Po končani osnovni šoli so jo starši s pomočjo štipendije lovrenške kmetijske zadruge želeli vpisati na srednjo kmetijsko šolo. Štipendijo je odklonila, saj so jo veliko bolj kot kmetovanje navduševale knjige. Vpisala se je na klasično gimnazijo v Mariboru in jo z odliko končala leta 1961. Študij je želela nadaljevati v Ljubljani, vendar zaradi svojega kmečkega porekla ni dobila štipendije. Odpravila se je v Pariz, kjer se je preživljala kot varuška otrok. Med delom je vsak prosti trenutek izkoristila za učenje francoščine in jo v enem letu tako izpopolnila, da je lahko začela s študijem na sorbonski univerzi. Zaradi svoje vztrajnosti in tudi ob pomoči kasnejšega soproga Yvesa Bernarda ji je v štirih letih uspelo diplomirati iz ruščine in francoske literature. Leta 1971 je z odliko opravila rigorozni državni izpit za profesorico ruščine. Doktorirala je v francoščini z disertacijo Jernej Kopitar in začetki evropske slavistike. Tako je postala prva doktorica slovenistike v Franciji.  Najprej je predavala ruščino in rusko književnost v Reimsu in Rouenu, kasneje pa še na elitnem pariškem liceju Henri IV. Svojo poklicno pot je nadaljevala na inštitutu INALCO, Nacionalnem inštitutu za vzhodne jezike in kulture, kjer je leta 1996 postala predstojnica katedre za slovenski jezik in kulturo, leta 2000 predstojnica celotneg Oddelka za srednje in vzhodnoevropske jezike in kulture, pa tudi predsednica francoskega komiteja za slavistiko ter podpredsednica pariškega Inštituta za slovanske študije. Imela je velike zasluge za poučevanje slovenskega jezika v Franciji, kakor tudi za razpoznavnost slovenske književnosti na frankofonskem področju. V francoščino je prevedla štiri romane Borisa Pahorja, pa tudi dela Karla Destovnika Kajuha, Franceta Balantiča, Edvarda Kovača in Draga Jančarja (Katarina, pav in jezuit). Čeprav se je leta 2007 uradno upokojila, je svoje znanstveno udejstvovanje nadaljevala vse do prezgodnje smrti leta 2010.