Šakaleva

Iz uvodnih besed  Toneta Partljiča:

Tržaški, kraški, slovenski literarni bard Košuta!

Večkrat pomislim, da morda ni čisto prav, da Slovenci sicer upravičeno kar malikujemo med tržaškimi Slovenci samo nedolgo tega preminulega legendarnega stoletnega Borisa Pahorja, ki ga povrh krasi v teh časih priljubljen vzdevek narodnega in političnega disidenta. A premalo tudi pokončnega, odgovornega, z izjemno ustvarjalno poglobljenostjo obdarjenega Miroslava Košuto, ki ga vidim kot neke vrste pesniškega barda mojih rojakov onstran meje.
Torej Kosovelovega in Grudnovega literarnega brata!

***

Miroslav Košuta:

Šakaléva: beseda s polnim okusom, ki me je vodila iz otroštva v svet pravljičnega; lahko bi bilo ime kake boginje ali bitja iz orientalskih pripovedi kot Šeherezada, pa je samo mreža, ki smo jo prevzeli od sosedov v Zalivu.

Prevzeli z imenom vred za nočni ribolov s svetili, kadar se ribje jate zbirajo pod lučmi na čolnih in jih večja barka obkroži z mrežo, ki jo ob svincu tiščijo k dnu tudi kovinski obročki, skozi katere se zategne vrv in jo spremeni v veliko vrečo. V takih nočeh so se na morju zbirali roji kresnic: v jarkih luči, ki smo jih občudovali z obale, lampare, v narečju še ena posvojenka, domača kot kruh in mleko.

Pa se zgodi, da se nekega dne zbudiš in nisi več mlad. Sredi zrele jeseni se ti življenje prevesi na pot slovesa, kar je pač naravno kot bližnja zima, a ti pogledaš okoli sebe in vidiš: letni časi so te zasuli z darovi in si vesel, da ljudje sedajo k tvoji mizi. Kar si izkopal iz zemlje in kar si vanjo sadil, je na njej, in morje, po katerem si jadral, in ptice, ki si z njimi letel.