Roman o očetu je tudi roman o sinu, prekaljenem doktorantu (tranzicijske) arhitekture in njegovi krizi srednjih let. Oče in sin, ob popoldanskem kaviarju, spremljata turško telenovelo o Ferihi. Zgodba o očetu in sinu ter telenoveli o Ferihi kmalu postane zgodba o razpadu jugoslovanske države, vojni … In stvareh, ki so temu sledile. Kot tudi tistim, ki so temu predhodile.
Nenad Veličković je slovensko objavo knjige pospremil s temi besedami:
Knjigo sem napisal po očetovi smrti. Pred tem sva petnajst let živela skupaj v stanovanju v stolpnici, pogosto kot tujca drug drugemu. S knjigo sem skušal odložiti njegovo drugo smrt. (Skladno s tistim znanim rekom, da je prva smrt fizična, druga pa, ko se nas nihče več ne spominja.)
Bila naj bi nekakšno opravičilo zaradi vsega, kar sem naredil narobe ali nisem naredil prav; toda potem se je iz knjige o očetu počasi začela spreminjati v knjigo o meni: med pisanjem sem spoznaval, kako zelo sva si podobna, le da sem njegove lastnosti (ki so mi od prve do zadnje šle grozno na živce) prilagodil svojemu času in okolju. Mimikrija.
Namen je bil torej dober, hvaležnost, opravičilo, k sreči pa vse skupaj ni zdrsnilo v nekakšno patetiko, ker nisem ničesar olepševal, dovolil sem, da se zgodba pove pošteno. Mudilo se mi je, končati sem hotel pravočasno, da bi knjiga lahko izšla pred prvo obletnico njegove smrti, zaradi česar nekaterih dogodkov, nekaterih podob, nekaterih epizod, sicer odličnih, ni v knjigi, ker se jih med pisanjem preprosto nisem spomnil.
Nič hudega, zgodba je takšna, da jo lahko številni dopolnite s svojimi spomini.
O avtorju:
Nenad Veličković (1962) je angažiran družbeno-kulturni delavec, priljubljen profesor književnosti na sarajevski Filozofski fakulteti, kolumnist in urednik, plodovit pisatelj in hišni avtor Založbe /*cf. ter nasploh eden najbolj duhovitih in lucidnih ljudi, kar jih premore današnji Balkan.
Iz medijev:
3 za 2
