Kot mnogi drugi indijski mojstri in učitelji se je tudi on kmalu napotil v Ameriko in tam razširjal učenje Vedante.

Pot mirú in blagoslovljenosti je vedno pot blagoslovljenega služenja vzvišenemu Idealu, in to z vztrajnim zaupanjem, čistim srcem in neomajno predanostjo. Da bi temu lahko sledili, je dobro, da svojo dušo dvignemo iz dremeža nevednosti oziroma brezbrižnosti in ji s tem omogočimo začutiti resničnost Bogá in duhovnega življenja. Vsakdo se mora sam naučiti, kako častiti Resnico in si zaslužíti Božanski uvid, tj. kako imeti rad in delovati nesebično ter predano. To so lekcije, ki se jih lahko učenec nauči tudi ob branju te knjige.

»Kar potrebujemo, so stanovitnost, umerjenost in zvestoba – zvestoba samemu sebi.«

»Večina ljudi si resnično ne želi Resnice, zato tudi pravijo, da se nimajo časa ukvarjati z duhovnostjo. Takšni ljudje si vzamejo čas za opravljanje in razširjanje čenč, za užitke, za posvetno dejavnost; a se niti za pet minut ne utegnejo posvetíti Bogu. S tem goljufajo sami sebe in skušajo ogoljufati Bogá.«

»Vseeno mi je, kje rase duhovna roža, najsibo na Vzhodu ali na Zahodu; ta roža bo enako lepa, bo enako dišala in vzbujala enako občudovanje pri vsakomer, ki se bo pojavil v njeni bližini.«