Topel, duhovit in presenetljivo osvobajajoč priročnik o tem, kako urediti svoje stvari, preden to breme pade na naše bližnje. Margareta Magnusson predstavi švedski koncept »pospravljanja pred smrtjo«, ki ni le pospravljanje doma, ampak tudi priložnost za razmislek o življenju, spominih in tem, kaj želimo pustiti za seboj.
🖋️ To ni knjiga o smrti, ampak knjiga o tem, kako živeti lažje – z manj navlake, manj bremeni in več prostora za tisto, kar nam je res pomembno.
ISBN: 9789612871338
Vezava:mehka
Jezik:slovenski
Število strani:136
Velikost (mm):130 x 200
Leto izida:2023
ISBN:9789612871338
Dobavni rok 2-5 dni
Brezplačna poštnina pri naročilu nad 50,00 €
22,90 €Izvirna cena je bila: 22,90 €.18,90 €Trenutna cena je: 18,90 €.
👉 Knjigo je v 10-minutni oddaji 7. stran (na Prvem programu Radia Slovenija) odlično predstavila ga. Elizabeta Vardijan iz bralne skupine na Univerzi za starejše v Razvojno izobraževalnem centru Novo mesto. Vabljeni k poslušanju!
***
Umetnost slovesovanja po švedsko Margarete Magnusson je priročnik, ki nas bo naučil, kako pospraviti za sabo preden odidemo tja, od koder se ne bomo več vrnili. Ko bomo za vedno, kot se tako lepo reče v slovenščini, »vzeli slovo«.
Če se radi vračate v čisto, urejeno in zračno bivališče, si najbrž, preden kam odpotujete, rečete: »To še pospravim, pa grem.« Slovesovanje je nekaj podobnega, samo da gre za odhod, po katerem se ne boste več vrnili. Izraz Slovesovanje (döstädning = smrt [dö] in čiščenje [städning]) pomeni odstranjevanje šare ter urejanje in čiščenje doma v obdobju, ko menite, da se vaše potovanje na tem svetu počasi zaključuje. Veselja (ali vsaj utehe) nad tem, da ste za seboj pustili urejeno bivališče, pa bodo deležni vaši bližnji. Svojcem, ki se bodo spopadali z bolečino ob vašem slovesu, boste olajšali vsaj ta del procesa žalovanja in obveznosti, ki nas doletijo, ko nam umre kdo bližnji.
Slovesovanje ni žalosten opravek – je neke vrste inventura življenja, ki prinaša veliko dragocenih spominov pa tudi novih zamisli in se zaključi tako, da postane vaš dom manj natrpan, preglednejši in prijetnejši. Prebrskajte po svojih stvareh in se odločite, kako se boste znebili tistih, ki jih ne želite več. Ozrite se okoli sebe. Mnogo predmetov, ki jih vidite, imate verjetno že tako dolgo, da jih sploh več ne zaznate in vam nič več ne pomenijo.
Nekateri ljudje ne zmorejo sprejeti, da bodo umrli. Ti za sabo pustijo nered – kot da si domišljajo, da so nesmrtni. Številni odrasli otroci se s starši ne želijo pogovarjati o smrti. Pa se tega ne bi smeli bati. Vsi se moramo pogovarjati o smrti. Če je to pretežko, je lahko prav slovesovanje način, kako se malce po ovinkih lotiti te teme.
Avtorica nas v podnaslovu knjige poziva: (Od)rešite sebe in svojo družino šare, ki ste jo nakopičili.
Odlomki iz knjige:
Včasih mi je malce nelagodno ob misli, da tako malo cenim stvari, ki se jih želim znebiti. Nekatere od njih so mi zelo koristile. Toda odkrila sem, da je zelo prijetno še zadnjič preživeti nekaj časa z njimi, nato pa jih zavreči. Vsak predmet ima svojo zgodovino, in ko se je spominjamo, nam je običajno lepo. V mlajših letih nisem imela časa, da bi v miru posedela in premislila, kaj mi kakšen predmet pomeni, od kod je, kako in kdaj je prešel v mojo last. Slovesovanje in generalno čiščenje se razlikujeta glede na trajanje. Pri slovesovanju ne gre za brisanje prahu in tal, temveč za trajno in organizirano pospravljanje, zaradi katerega bo vaše vsakdanje življenje lažje.
*
Velikokrat sem že slovesovala za druge, zato mi ne pride na pamet, da bi moral po moji smrti zame slovesovati kdo drug. Smrt že sama po sebi prinese svojcem veliko zbeganosti in nereda. Poznamo žalostne zgodbe o sorojencih, ki se pričkajo za neki predmet. A temu se lahko v veliki meri izognemo z vnaprejšnjim načrtovanjem. Sama sem recimo imela lepo zapestnico, ki jo je oče nekoč davno podaril mami. Mama mi jo je zapustila v oporoki. Najlažja pot, da preprečim prepire med svojimi otroki nekoč v prihodnosti, je bila, da sem jo prodala! Mislim, da je bila to izvrstna zamisel. Ko sem se pozneje o tem pogovarjala z otroki, se ni nobeden pritoževal. Vsak je dobil nekaj, kar je nekoč pripadalo mojima očetu in mami. In navsezadnje je bila zapestnica moja in vso pravico sem imela narediti z njo, kar me je bilo volja. S slovesovanjem lahko svojim potomcem prihranite take reči – in čas.
*
Res nima smisla hraniti stvari, ki bodo po vaši smrti pretresle ali vznemirile vaše svojce. Mogoče hranite pisma, dokumente ali dnevnike s podatki ali družinskimi zgodbami, ki bi vaše potomce spravili v zadrego. Živimo v kulturi, kjer vlada prepričanje, da sme vsakdo izvedeti za vsako skrivnost. Sama se s tem ne strinjam. Če menite, da bi vaše skrivnosti onesrečile ali prizadele vaše ljubljene, jih pravočasno odstranite. Podkurite z njimi ali jih potisnite v rezalnik papirja.
Mnenje o knjigi:
Tanka, a modra knjiga … Medtem ko nam je Marie Kondo dala stroga navodila, naj hranimo le stvari, ki vzbujajo veselje, je knjiga Margarete Magnusson preprosta in nesentimentalna (z nekaj humorja). Glavno sporočilo te matere petih otrok je: prevzemite odgovornost za svoje stvari in jih ne prepuščajte v breme družini in prijateljem. – The Washington Post
Vsebina:
Predgovor
Slovesovanje ni žalostno
Zakaj pišem to knjigo
Dragoceni čas in pomoč staršem
Kako začeti
Kaj obdržati in česa ne
Razvrstite in uredite
Več urejanja
Skrivanje ključa ni prav nič zabavno, ko ga skrijete sami pred sabo
Odličen pristop
Srečni ljudje
Moje tretje slovesovanje
Ko slovesuješ sam
Kako se pogovoriti o slovesovanju
Spominjajte se le lepih trenutkov
Mali optimist
Ne pozabite nase
Selitev v manjše bivališče
Načrt novega bivališča
Dom
O kopičenju in drugih rečeh
Kuhinja
Stvari, stvari in še več stvari
Če je bila to vaša skrivnost, naj tako tudi ostane (ali kako slovesovati s skritimi, nevarnimi in prikritimi rečmi)
Neželena darila
Zbiranje in hrčkanje
Na vrtu
Ljubljenčki
Končno: fotografije
Tisto, česar se ne morete znebiti
Škatla »Za v smeti«
Pisma in komunikacija
Zapiski
Moja črna knjižica
Slovesovanje je za vas pomembno prav toliko (ali še bolj!) kot za vaše potomce
Nevidna življenja je strip Ivana Mitrevskega v katerem so porisane resnične zgodbe delavcev, ki so se po pomoč obrnili na Delavsko svetovalnico.
Avtor je bil namreč nekaj časa njihov prostovoljec in zanje opravljal razne drobne opravke. Takrat se je odločil, da bo njihove zgodbe zbral in narisal. V Delavski svetovalnici jim je to povedal in dali so mu kot, kamor sem je lahko usedel. Tedne in mesece je tam sedel in poslušal množice delavcev, ki so hodile k njim. Zgodbe, ki so jih povedali, lahko preberete v tej knjigi.
Iz striparjevega uvoda:
Delavska zvetovalnica se nahaja na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, v pritličju stavke, ki se imenuje Dom sindiatov. Kot pove ime, tam domuje velik naših sindikatov. A Delavska svetovalnica ni sindikat, kot mnogi zmotno mislijo, ampak je čisto navadno društvo. /…/ Nanje se obrača predvsem delavstvo, ki dela v pa nogah, kjer ni veliko sindikatov, ni kolektivnih pogodb in ne prav veliko drugih formalnih struktur, na katere bi se delavec obrnil po pomoč. Gradbinci, čistilke, umetnice, medijski delavci, kuharji, natakarji, delavci v turizmu, tuji delavci in tako dalje. /…/
Delavci, ki prihajajo v Delavsko svetovalnico, so vseh vrst. Med njimi je tudi veliko tujcev. Nekoč so bili to delavci iz Bosne in Srbije, zdaj vse bolj iz Severne Makedonije in Bolgarije, počasi pa tudi njih nadomeščajo delavci iz bolj oddaljenih držav, Indije, Indonezije, Filipinov in tako naprej. Vsi ne govorijo polikane slovenščine, ki sem jim jo podtaknil v stripih. Le kdaj bi se je lahko naučili? Saj pogosto nimajo časa niti za malico in spanje, kaj šele za knjige, časopise, gledališča in pogovore. Vseeno sem njihove izjave poslovenil, a po presoji ohranil kako besedo ali stavek v drugih jezikih. Upam, da sem s tem naredil njihove zgodbe bolj razumljive in dostopne ter obenem ohranil del jezikovne raznolikosti, ki ji lahko prisluhne vsak obiskovalec Delavske svetovalnice. /…/
Na Delavsko svetovalnico se obračajo iz različnih razlogov: neplačevanje plač ali prispevkov, težave pri pridobivanju dovoljenj za delo in bivanje, poškodbe pri delu, nezakonita odpuščanja, prikrita delovna razmerja in še in še. Problemom nikoli konca.
Goran Lukić, Delavska svetovalnica:
Ko začneš gledati izza problemov in tam uzreš človeka, ki hoče zgolj najboljše zase in za svojo družino, ki mu nasproti stoji delodajalec, ki je naredil osnovna tečaja psihologije ter kršenja pravic delavcev in spremenil delavsko upanje v ribiško mrežo, s katero jih lovi, se ti za vedno spremeni pogled na svet. /…/