Ne obuja jugonostalgije, temveč skuša prispevati k obravnavi tistega časa s hladno glavo, brez skrajnosti, v katero rado zanaša generacijo, ki ga je doživela, razpeto med zgražanjem nad desetletji komunistične diktature in poveličevanjem socialnih blagodati bivšega sistema.

Prav še ne docela razčiščen odnos Slovencev do te preteklosti, po letih še vedno bližnje, po duhu tistega in današnjega časa pa vse bolj oddaljene, je lahko spodbuda, da knjigo, napisano v sočnem novinarskem jeziku, vzame v roke tudi generacija, rojena po letu 1991, in jim morda pomaga bolje razumeti, kaj in kako je zaznamovalo življenja njihovih staršev in starih staršev.

Iz spremnih besed:

“Analitična, poznavalska, realistična, kritična, duhovita in strpna knjiga o senci, ki smo jo Slovenci doživljali pod zvezdo, in precej o tem, kako so se v tej senci vendar vedli in tudi cvrli naši vladajoči tovariši, obenem pa še vedno koristen priročnik.” — Tone Partljič

“Milan Predan je bil kot novinar in urednik ne le opazovalec, pač pa tudi zavzet kronist in komentator dogajanja v zelo dinamičnem obdobju, ki bi ga lahko omejili s časom Titovega pešanja in smrti, skozi čas krize in slabitve vloge jugoslovanske federacije do vzpona nacionalizmov, razpada skupne države in demokratičnih procesov.” — Stane Kocutar

O Avtorju:

Milan Predan (14. 2. 1955, Maribor), se je po zaključeni srednji šoli v ZDA (San Jose, Kalifornija) in študiju novinarstva na Fakulteti za politične vede, sociologijo in novinarstvo v Ljubljani (leta 1978 je diplomiral pri dr. Ernestu Petriču na temo »Helsinška listina in pravica do komuniciranja«) kot novinar še pred zaključkom študija leta 1977 redno zaposlil v mariborskem dnevniku Večer. V časniku je prehodil karierno pot od poročevalca, reporterja, komentatorja in urednika notranjepolitično-gospodarske rubrike do pomočnika glavnega urednika, po prvih demokratičnih volitvah je bil v decembru 1990 imenovan za v.d. glavnega urednika, v jeseni 1991 pa za glavnega in odgovornega urednika vseh Večerovih časopisnih edicij. To funkcijo je opravljal deset let, do oktobra 2000, v tem obdobju je Večer sredi devetdesetih po rezultatih Nacionalne raziskave branosti postal najbolj brani slovenski dnevni časopis.

Po krajšem obdobju dela v Večerovi zunanjepolitični rubriki je v decembru 2001 vstopil v diplomatsko službo in jo spomladi 2002 začel kot namestnik generalnega direktorja izvršnega sekretariata Srednjeevropske pobude s sedežem v Trstu. Po koncu mandata se je konec leta 2005 redno zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve, vendar je v marcu 2006 prekinil diplomatsko kariero in se vrnil na Večer kot direktor časopisnega podjetja. Po slabih dveh letih je v januarju 2008 še drugič zupustil Večer in se vrnil na zunanje ministrstvo ter prevzel vodenje začasnega diplomatskega predstavništva v Sofiji, ki ga je Slovenija odprla v času svojega prvega predsedovanja EU. Njegove nadaljnje diplomatske postaje so bile namestnik veleposlanika v Beogradu (2010–2014), generalni konzul v Celovcu (2015–2019) in veleposlanik v Skopju (2020–2023), poklicno pot pa je v jeseni leta 2023 zaključil kot vodja sektorja za sosednje države na ministrstvu za zunanje zadeve.

Kot publicist je za Večer napisal več podlistkov in enega od njih izdal tudi v knjigi (Vse slovenske povojne vlade, 1990), uredil in avtorsko soustvaril je zbornik o položaju narodnih manjšin v državah članicah Srednjeevropske pobude (2004) ter prevedel nekaj leposlovnih knjig iz nemščine in angleščine. ž

Za svoje novinarsko delo je leta 1984 prejel nagrado Tomšičevega sklada.