Retrospektivna razstava v Mestni galeriji je do zdaj najobsežnejši pregled njegovega ustvarjanja z izborom osmih stripovskih albumov, v katerih je dosegel osebno likovno in besedno izpovedno zrelost. Sitar pa ni znan le kot ustvarjalec stripov, ampak tudi kot ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas z naslovom Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007, v kateri predstavi 80 najpomembnejših avtorjev.

Spada v tretjo generacijo slovenskih striparjev (skupaj s Tomažem Lavričem, Zoranom Smiljanićem, Dušanom Kastelicem …), ki je konec osemdesetih let formirala tako imenovani Novi slovenski strip. Njegov likovni jezik je avtorsko prepoznaven ter izhaja iz natančne risbe in sproščene slikarske poteze.

“V resničnosti nikjer ni mirovanja. Umetniško delo se pomika bodisi proti prikazovanju resničnosti ali pa se skuša odmikati stran in izoblikovati svojo vzporedno resničnost, in strip je tako kot vsakovrstna likovna dela umeščen v ta osnovna razmerja prikazovanja kakršne koli stvarnosti. Tako se v stripu slika osamosvaja in se zaganja naprej od sličice do sličice, beseda se osamosvaja in se zaganja dalje iz stavka v stavek, včasih prekipeva in preglasi vizualnost, spet drugič prav vizualnost zasenčuje besedo. Stripovska stran, vsak njen kader, gradi življenje, saj iz delčkov ali posameznih sličic stripa postopno nastaja celota in s tem tudi posebno stripovsko življenje,” je zapisal kustos dr. Sarival Sosič.