Gledališka in filmska igralka Milada Kalezić – v karieri je odigrala več kot 80 gledaliških vlog in leta 2011 prejela Borštnikov prstan – je bila pri 49. letih, ko ji je, kot sama pravi, v življenju grozil popoln propad, uslišana v svoji veliki prošnji in se je po močni izkušnji Boga dala krstiti v Pravoslavni Cerkvi. O svoji veri je prvič javno spregovorila leta 2010 v pogovoru za Družino, ki so mu sledila številna pričevanja po slovenskih župnijah, in ob prejemu prstana se je brez ovinkarjenja zahvalila »dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj«.

Milada je goreča oznanjevalka vesele novice. V knjigi iskreno pripoveduje o svoji veri, o negotovosti in iskanju, o drobnih znamenjih Božje milosti, o Lepoti, Ljubezni, Cerkvi, molitvi, seveda pa tudi o gledališču, ki je bil njen svet

“Pričujoča knjiga želi spodbuditi k zaupanju v moč molitve, ki nas osvobaja dušečih spon individualizma. Starodavni menihi so Milado prepričali, da je molitev obvezna vsakodnevna hrana vernikov. Je poezija duše, a je več kot to.” – Maksimilijan Matjaž

Odlomek iz knjige:

Srečala sem Lidijo Klenovškovo iz marketinga, objeli sva se, kot vedno, potem pa začutim, da mi nekaj nenavadno šepeta … Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem razumela, da mi je povedala, da dobim Borštnikov prstan. Malo je reči, da je bilo to zame popolno presenečenje, niti v snu nisem premišljevala o tem. Pomislila sem – zakaj se je to zgodilo in kaj to pomeni? Kmalu so se vsa premišljevanja strnila v misel, da bom imela govor in da moram čim prej premisliti, kaj bom povedala. Vedela sem, da bo glavno sporočilo moja zahvala Bogu. Saj sem mu dolgovala svoje življenje, vse tiste čudeže, ki so se dogajali, in zdelo se mi je, da sem dobila to nagrado zato, da mu lahko končno rečem: »Hvala!« In to pred vsemi. Tudi drugi so premišljevali podobno. »A boš imela govor?« »Ja, seveda.« »In kaj boš rekla?« »Ne vem še.« Moj brat je komentiral: »No, do zdaj so vsi v Mariboru vedeli, da je versko blazna, zdaj bo pa to izvedela vsa Slovenija.«

Pripravljala sem ta govor približno en mesec, v glavnem ponoči. Vstala sem nenadoma iz postelje in si zapisala kakšno misel. Včasih me je zajel pridigarski žar, pa sem se zjutraj hitro ohladila. Seveda, molila sem in molila, da vse to nekako sestavim v približno prepričljivo obliko. Nisem bila toliko v skrbeh, kaj bodo rekli drugi, želela sem si, da bi moje besede vsaj nekoga nagovorile. Ker sem pretirano čustvena in sentimentalna oseba, sem vedno začela jokati, ko sem ga govorila na glas in se spomnila vseh tistih norih trenutkov. Prosila sem Jezusa, naj mi pomaga, da bom mirna, nisem si želela nobenih solz in tresočega glasu. Tisti dan je bila nedelja in zjutraj sem pred liturgijo rekla duhovniku, da je verjetno velik greh, ker se niti malo ne veselim, čeprav gre za res veliko priznanje. Dejal je: »Nervozna si, ko bo vse mimo, se boš veselila.« No, zvečer sem se uredila, oblekla svojo novo obleko, v mislih ponovila svoj govor in poklicala taksi. Na vratih je stala moja mama, ki mi je rekla: »Molim te! Kad ti daju taj prsten, reci hvala i idi kući!« (Prosim te! Ko ti dajo ta prstan, reci hvala in pojdi domov!) Tale del govora so največkrat citirali: »In, na koncu seveda: hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: Kaj pa imaš, česar ne bi prejel? Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in vsem govorila: Verujte evangeliju! Bog nas ljubi! Pa mi je odgovoril: ‘To željo vam je izpolnil.’ Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi ON, takrat lahko zaslišimo Božji glas, ki nam govori: ‘Ti si jaz. Jaz sem ti.« Hvala vsem in Bog vas blagoslovi!’«

O avtorici:

Milada Kalezić se je rodila 1. februarja 1954 v črnogorski vasi Rova. Njena družina se je zaradi očetove službe veliko selila in se končno ustalila v Mariboru, kjer je končala osnovno in srednješolsko izobraževanje. V tretjem letniku gimnazije je začela sodelovati pri ljubiteljskem društvu Slava Klavora. Na AGRFT v Ljubljani se je vpisala leta 1971 in absolvirala študij pod mentorskim vodstvom Franceta Jamnika 1975 v vlogi Helene Charles v uprizoritvi drame Johna Osborna Ozri se v gnevu.

Že v sezoni 1976/1977 je postala stalna članica SLG Celje, kjer je takoj na začetku opozorila nase z vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče, za katero je prejela Borštnikovo in Sterijino nagrado ter Zlati lovorjev venec na festivalu MES v Sarajevu. Tej so sledila še številne uspešne sezone in nagrade. Leta 2002 je zapustila Celje in se zaposlila v Drami SNG Maribor, kjer je ostala do upokojitve leta 2017.