Zgodovina nas uči, da je bil Rim ustanovljen leta 753 pr. n. št. V prvih stoletjih svoje utemeljitve se je postopoma krepil. Največji obseg je rimska država dosegla pod cesarjem Trajanom. Na zahod je Rimsko cesarstvo segalo do Luzitanije, današnje Portugalske, na sever do Britanije, na jug ob afriški obali prek Mavretanije do Egipta, in na vzhod do Judeje in Mezopotamije.

Rimska mesta je med seboj povezovalo gosto omrežje kamnitih cest, ki so se začele v Rimu in vodile do najbolj oddaljenih krajev cesarstva. Poleg vojaškega nadzora so pospešile razvoj trgovine in širjenje rimske kulture. Številne tlakovane ceste, po katerih so korakale rimske legije, so se ohranile vse do današnjih dni.

Takšna je tudi rimska cesta Via XIX, centralna pot, ki povezuje portugalsko južno ravnico s severom. Ob njej je označena tudi Jakobova pot – Camino Portuguése. Ta s seboj nosi pečat rimskih časov, ki jih razodeva na poteh med zgodovinskimi kraji. Če je Rim zapečatil usodo Luzitanije v antičnem času, pa so si jo sami Portugalci v 15. in 16. stoletju, v zlati dobi odkrivanja, osvajanja in ropanja vzhodne Indije ter spreminjanja Afrike v rezervat za trgovski lov na črnokožce.

Na portugalskem Caminu je zato nemogoče zaobiti: Infantea Enriquea – Henrika Mornarja – doživljenjskega mojstra vitezov templjarjev iz Tomarja, kapitana Bartolomea Diasa, ki je prvi obplul Viharni rt – Rt dobre nade, velikega Vasca da Gama na morskih ekspedicijah pri odkrivanju Indije, Pedra Alvareza Cabrala, ki je plul predaleč na jugozahod in trčil ob Brazilijo – deželo rumenega lesa, nesrečnega Krištofa Kolumba na poti v Novi svet, ko je namesto na obali vzhodne Azije pristal v Ameriki, in Ferdinanda Magellana, ki je moral najprej zbežati iz Portugalske v Španijo, da je uresničil svoj genialni načrt plovbe okoli sveta, ki ga je dokončal Juan Sebastián Elcano. V imenu krone in krščanske vere so portugalski konkvistadorji dodobra spremenili svet in njegov politični zemljevid.