Didier Eribon po mamini smrti strne svoja osebna in sociološka premišljevanja, kot jih je zastavil že v knjigi Vrnitev v Reims ob smrti očeta. Z veliko mero samorefleksije in empatije opisuje mamino postopno pešanje, razmišlja o staranju, izkustvu staranja, o našem odnosu do starostnikov in do smrti.

Prav tako se sprašuje o doživljanju starih ljudi, ki so odvisni od pomoči. Pokaže, da izkušnjo staranja v zahodni kulturi težko sprejemamo in jo težko mislimo, saj se zdi, da premnogi teoretski, sociološki, filozofski koncepti vnaprej izključujejo starost.

Eribon se sprehodi skozi svoje spomine na mamo, skozi različna obdobja njenega življenja, ko je bila gospodinja, delavka in nazadnje upokojenka in ji s tem postavi svojevrsten spomenik. Mamino življenje bralcem prikaže v vsej kompleksnosti, ki sega od njenega sodelovanja v socialističnih sindikalnih bojih pa do njenega zagrizenega rasizma v pozni starosti.

Ob koncu svojega literariziranega premišljevanja staranje postavi za izhodišče razprave o političnem delovanju: kako se lahko mobilizirajo osebe, ki niso več mobilne niti zmožne priti do besede, da bi se vzpostavile kot kolektivni, politični subjekt? Kdo jih lahko razume in zastopa in kdo naj spregovori v njihovem imenu, da bi njihov glas postal slišen?

O avtorju: 

Didier Eribon (1953) je eden najuglednejših francoskih sociologov. Zaslovel je v osemdesetih letih 20. stoletja z odmevno biografijo o Michelu Foucaultu le nekaj let po njegovi smrti. Je avtor 25 knjig, med katerimi so Réflexions sur la question gay, Une morale du minoritaire, La société comme verdict in Sociobiographie. V slovenščino je prevedeno njegovo najbolj slavno delo Vrnitev v Reims (Založba /*cf., Rumena zbirka, 2022).

📢 Iz medijev: 

• Simon Popek: Beremo (MMC RTVSLO, 31. 10. 2025)