Pesnik o poeziji in svojem ustvarjanju:

Pisanje poezije, če pustimo narativnost ob strani, lahko skozi eno izmed opcij orišemo tudi kot vrtenje mačke okoli vrele kaše.

Poeziji vedno ubeži jedro („to ni tisto“), jedro samo vzvratno proizvaja presežek, le-ta se nenehno kot dogodek izrisuje v kalejdoskopu plesa označevalcev.

Od nekdaj je ples okoli totema slonel na enakem stopicljanju duha mačke okoli vrele kaše. Totemi so se spremenili, „duh“ prevzema nove forme plesa, kaša „nespremenljivega duha“ pa ostaja morda enaka.

V moji poeziji je simbolizem resnica poetičnega diskurza, ki „se ne preneha ne zapisovati“. Ta je skozi dolga leta prevzel samosvoj pesniški jezik, samosvojo govorico, zato svoj stil pisanja umeščam v moderno, v simbolizem, strukturno vpeto v današnji čas.

***

Se
galaksija premakne,

v
katere ledine,

v
potoku stopaš bosa,

v
kroženju sončna jasa,

v
pogledu kozoroga,

pred
kaminom,

oranžnordeče.

***

O avtorju:

Z literaturo (in umetnostjo) se je začel ukvarjati koncem najstniških let. Prvi vtisi umetnosti skozi njegovo odprto okno so bili čudenje življenja, kalejdoskop človeka, ter širša eksistenca izrekljivega, neizrekljivega. Običajni mladostniški pesniški prvenci so gradili njegov temelj pesniškega jezika, ki se je zrelostno izkristaliziral v samosvoj jezik poezije, katerega skuša vedno znova preseči. V literarnem branju je segal tako po domačih kot svetovnih klasikih. Neizbrisljivo in nepozabno nanj še dandanes živo režejo največji pečati dela Fjodora M. Dostojevskega, Virginie Woolf, Samuela Becketta. Rasel je ob Srečku Kosovelu, Svetlani Makarovič, Alojzu Gradniku, itd., ter odraščal ob Stephane Mallarmeju, Georgu Traklu, Jalal al-Din Rumiju, itd.