Oblika in tematika pesmi izhajata iz “narave” skrivnostne človekove biti, hkrati pa njene “nadgradnje!”, namreč, s pismom zabeležene, predvsem filozofske misli in odrešujoče pesniške provokacije. Blagor življenskih premikov, bodisi na prostorsko-časovni osi bodisi v telesno-mentalnem ali kulturno-duhovnem smislu, izstopa iz vseh treh delov zbirke. Ta “utrip” ali poseben “dar” pa lahko predstavlja tudi nezaceljivo rano, ki je del pesničinega eksistencialnega porekla. Zaobiti pa ne moremo niti “progresivno eksperimentalne in družbenospolno senzitivne linije, obogatene ne le s formalnimi, temveč celo transmedialnimi vzgibi” (Ivana Hostova).

Ob jezikovni in oblikovni igrivosti, medbesedilnosti ter mreženju kulturnih referenc osrednji del zbrike odlikujeta ost družbene kritičnosti ter uglašenost s feminističnimi prizadevanji. Da ne bi izpadla banalno, slednja ostaja zavita v simboliko in metaforiko arhetipske pesniške pokrajine. Pesnica se posveča introspektivnemu portretiranju žensk, “odprta stanja” tistih drugih in drugačnih pa vedno znova prepreda z osebnimi zgodbami – morda celo z zgodovino krvavo vitalnega družbenega obrobja.