V 20. stoletju so bile protivojne interpretacije in priredbe Trojank redne gostje gledaliških odrov po vsem svetu, čeprav mnogi sodobni raziskovalci poudarjajo, da v družbenopolitičnem kontekstu atenskegagledališča, kjer je šlo predvsem za politično propagando, ne moremo govoriti o mirovništvu ne o kakršnikoli podobni družbenopolitični kritiki. A tovrstne diametralno nasprotujoče si interpretacije avtorjevega namena in sporočila so povsem v skladu z lekcijo, ki smo se jo naučili v stoletju totalitarnih režimov – večja kot je kontrola in ostrejša kot je cenzura, glasnejše so tišine in zgovornejše so besede.
Hkrati pa se zdi, da gre v obeh tragedijah za preprost konflikt med moškimi in predstavami o idealni ženski, ki ga zagovarjata Hekaba in Andromaha, ter popolnim nasprotjem tega ideala, heleno in Hermiono. Še več – da sta obe nasprotji le dve plati ene medalje – večne moške fantazme o ženski, ki je žena in ljubica, kurba in svetnica, mati in prasica.