Iz recenzije Vesne Tržan v Pogledih:

Avtorjev diskurz je družbenokritičen, izhajajoč iz marksistične teorije in tafurijanskega zgodovinopisja ter hkrati nadgrajen z lacanizmom, ki je veljal za ključno in najprodornejšo metodo družbenih analiz v osemdesetih letih 20. stoletja. Takrat je Zlodre tudi spisal večino besedil iz zbornika. Knjiga govori o luknjičavosti slovenske arhitekturne teorije in se ostro spopade tudi z nekaterimi avtorjevimi kolegi arhitekti iz ljubljanske arhitekturne šole, ki so se podali na polje teorije.

Knjiga je predvsem kritika slovenske arhitekturne teorije. Zlodre hoče videti, kaj je za videzom, zlesti pod površino, ugotoviti ustroj stvari; tehta svoje besede, obenem pa v kritikah besedil svojih kolegov opazuje, kje se stavki zvrnejo, v katero smer vodi pripoved in zakaj. V svojih iskrivih in pronicljivih besedilih, javnih nastopih in stališčih je vedno provokativen in zavzame skrajno pozicijo, iz katere motri svoj predmet obravnave.

Njegove notice o arhitekturi sekljajo nelogičnosti v domači teoriji in hkrati pripovedujejo velike zgodbe o Adolfu Loosu, Vladimirju Šubicu, Jožetu Plečniku, Albertu Speeru, Nikolasu Pevsnerju, Piranesiju itn. Walter Benjamin, Roland Barthes, Manfredo Tafuri, Karl Marx in še nekateri so njegov teoretski bazen. Piše o arhitektih in arhitekturi, njeni zgodovini, urbanih prostorih, družbenih razmerjih, o razredni določenosti arhitekture, ukvarja se z vzroki in zakonitostmi, ki so in še določajo družbene spremembe in krojijo kulturne prakse. Izhajajoč iz marksistične misli ve, da je arhitektura kompleksna in še kako odvisna od vsakokratne politične in ekonomske moči družbe.

Iz medijev: 

• Pavle Rak: Janko Zlodre (1949 – 2015). Nekrolog; Delo (29. 04. 2015)
• Vesna Teržan: Drugo in drugačno osišče; Pogledi (09. 09. 2012)