Tradicionalno so Erinije Oresta po materinem umori gnale po svetu, dokler se v Delfih ni očistil in bil v Atenah deležen oprostilne sodbe, naslovni junak Evripidovega Oresta pa ostane doma in poskrbi za materin pogreb, nato pa blazen od Erinij obleži v oskrbi sestre Elektre in se – zanašajoč se na tradicionalno dober razplet – prepusti argejskim sodnim mlinom. A mesto se na umor odzove z zgražanjem – tradicionalno je bilo bodisi veselo bodisi indiferentno ­– in na ljudski skupščini izglasuje smrtno kazen; tradicionalno je Orestu sodil atenski sodni zbor pod Ateninim predsedstvom, tožnik so bile Erinije, zagovornik Apolon.

Tik pred izvršitvijo kazni pa pride do obrata – Orest, Elektra in Pilad vzamejo tradicijo v svoje roke in skujejo načrt, kako bodo ne le ostali živi, ampak se hkrati še krvavo maščevali. Sledi vrsta napetih, odrsko razgibanih in izjemno duhovitih, celo smešnih prizorov – če omenimo samo beg pojočega frigijskega sužnja preko strehe –, ki se tik pred popolnim kaosom zaključijo z nastopom Apolona »iz stroja«. Kot da se je bil Evripid, ki je bil v poigravanju s pričakovanji publike pravi virtuoz, odločil, da bo z Orestom izzval tako tragiško-mitološko kot dramsko-gledališko tradicijo, nato pa se tik pred usodnim strelom ustavil – kdo bi obležal, tragedija ali Evripid, ni jasno.