»Dober dan, oče!« je zaklicala, kar sredi strežbe. Do njega se je vedla spoštljivo; doma je bilo drugače. Bržkonega ni imela rada, a saj nikjer ne piše: imej rad očeta in mater, temveč: spoštuj očeta in mater! Pokimal ji je in se umaknil. Odšel je domov. Pomirjen je bil, počasi je hodil po sredini ulice, pozdravljal sosede, se veselil otrok. Še vedno je nosil čepico iz črnega ripsa, do kolen segajoč kaftan in visoke škornje. Toda krila kaftana niso več frfotala in trdo zamahovala ob usnjene golenice. Kajti Mendel Singer se je šele v Ameriki, kjer so vsi nekam hiteli, naučil hoditi počasi. Tako se je sprehajal skozičas v napredujočo starost, od jutranje molitve k večerni, od zajtrka k večerji, od zbujanja k snu. Vsako popoldne se je ob uri, ko bi doma k njemu prihajali učenci, zleknil na žimast kavč, za kakšno urico zadremal in sanjal o Menuhimu. Nato je malce prebiral časnik. Slednjič se je odpravil v trgovino družine Skowronnek, kjer so prodajali gramofone, plošče, notne zvezke in pesmarice, kjer se je igralo in pelo. Tam so se zbirali vsi starejši prebivalci četrti. Pogovarjali so se o politiki in si pripovedovali anekdote iz domačih krajev.