V pesmih avtorica skozi letne čase izraža svoje doživljanje sveta, pri čemer bralca vabi k premisleku o notranjih občutkih in čustvih. Refleksije obravnavajo sodobne družbene izzive in iskanje smisla v svetu, prežetem s spreminjanjem, sočutjem in upanjem na srečnejši, bolj harmoničen jutri.
Odlomek:
Zrelo listje z drevesnih krošenj vsako leto znova pade na tla, človek pa je lahko vsako leto znova bogatejši in modrejši za zanimive izkušnje ter pomembna spoznanja, če tako hoče. Tako gre tudi bolj izpopolnjen naprej, kar je smisel posameznikovega zorenja. Knjiga, ki je pred vami, je moja pot zorenja in iskanja sreče. Delim jo z bralci v želji, da se na svoji poti ne bi nikoli počutili same, saj smo vsi nekje tukaj, v dozorevanju.
Iz spremne besede:
Lidija Kos, hvala Ti za »Dozorevanja«! »Za odkrivanje lastnih globin ter razumevanje sporočil čustev in duše«! Vlivajo nam pogum, da stopimo pod površje, se miroljubno in blagohotno zazremo vase, v sočloveka in svet okrog sebe, da s skupnim vseživljenjskim učenjem in z »dozorevanjem« v modrosti, dobroti, odpuščanju, ljubezni in hvaležnosti osmislimo in obogatimo naše bivanje ter »med točko A in točko B« (kdaj pa kdaj) (za)živimo svobodno kot ptice. – Mojca Karnet, prof. slovenščine
O avtorici:
Lidija Kos, rojena 29. septembra 1978, je mati dveh otrok, sina Jordana in hčerke Aurelie, s katerima živi v Radencih, slikovitem in zdravilnem kraju ob reki Muri. Po poklicu je profesorica francoščine ter umetnostne zgodovine na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. V prostem času rada piše in fotografira lepote narave, prav tako pa jo pritegnejo nevidne vezi med ljudmi, ki jih je mogoče zaznati zgolj s srcem. V predajanju znanja in medsebojnem širjenju obzorij vidi smisel svojega življenja. Verjame, da smo tukaj zato, da se učimo in vsak dan rastemo v ljubezni. Njen priimek, Kos, izraža bistvo njenega obstoja, saj ima dušo, podobno ptici. Omejitve in meje so ji tuje, svoboda razmišljanja pa je temelj njenega bivanja. Ko je obdana s sebi podobnimi ljudmi, ki skušajo razumeti in ne obsojati, se počuti svobodna ter lahko izraža svojo pravo naravo, kar omogoča, da njena duša “leti”. Prepričana je, da smo tukaj, da se učimo in drug drugemu pomagamo rasti v ljubezni vse dokler živimo.
