Mojca Straus Istenič se je pisanju začela posvečati dokaj pozno, potem ko je – tako kot mnoge ženske – najprej desetletja namenila družini in karieri. A njen literarni glas je že z romanesknim prvencem Roža ovijalka prepričal. Roman je prejel prvo nagrado Novi roman 2024, kar je potrdilo, da je avtorica s svojo pripovedjo močjo stopila na literarno prizorišče z zrelim, pretanjenim pogledom.

Straus Istenič v trilogiji Ženske, ščurki in macesen raziskuje temo medgeneracijske dediščine – kako se posamezni dogodki, travme in neizgovorjene bolečine prenašajo skozi generacije, kako oblikujejo odnose in usode žensk znotraj družinske linije.

V Roži ovijalki spremljamo preprosto Faniko, v drugem romanu, Druge vrste ptica, pa v ospredje stopi njena snaha, uglajena in na videz nadvse samozavestna Larin. Ženski sta si različni, a vsaka na svoj način nosi breme dediščine, ki presega osebni zgodbi.

Tretji del, ki ga avtorica že snuje, bo pripovedoval zgodbo Urške, Fanikine vnukinje in Larinine hčere, mlade ženske, ki se prebija skozi sodobni svet z vsem, kar ji je bilo predano, in vsem kar mora preseči.

Čeprav vsak roman stoji kot samostojna pripoved, skupaj tvorijo zaokroženo, večplastno celoto, ki skozi oči žensk treh generacij spregovori o njihovi moči in o tem, kako zgodovina postane osebna in kako osebno postane zgodovina.

Iz knjige:

Kmalu po vselitvi je Bert začel v novo stanovanje vabiti prve službene znance.

»Za fuš,« je pojasnil. »Zrihtajo mi kaj, jaz pa njim. Obojim se splača. Veliko bolje, kot da jih vsakič peljem v kakšno restavracijo.«

Še vedno je ob popoldnevih hodil kaj pomagat pri gradnjah, le da se je zdaj vedno več menil tudi za lastne posle, najprej ob Oskarjevi pomoči, pozneje pa že čisto samostojno.

Larinina naloga je bila, da vsakokrat pripravi večerjo in vodi evidenco, kdo je bil kdaj pri njih, kdo jim je kaj uredil, komu so kaj dolžni in kdo je dolžan njim. Bert je bil glede tega zelo zahteven, zato si je Larin uredila predal s kartotekami, podobnega, kot ga je imela v službi. Pred obiskom je Bert pregledal zapiske, da se je pripravil, nato sta zapiske skrila in ljudi bogato pogostila. Bert je točil pijačo, Larin pa je kuhala in nosila na mizo ter z nje. Naslednji dan ji je povedal, kaj se je dogovoril, in tudi to je zapisala v kartoteko.

A glavna Larinina naloga le ni bila povezana s tem, kaj lahko naredi ali kako, temveč da je moderna mlada žena, naličena, sfrizirana in oblečena po zadnji modi, taka, da ji ženske zavidajo njen slog, moški pa Bertu lepo ženo. Larin je bila ta vloga pisana na kožo. Dama. Nikoli ni bila preveč utrujena, da se ne bi zmogla na hitro preobleči, počesati in popraviti ličila. V svojo beležko si je redno risala kombinacije oblačil, nakita in modnih dodatkov, tako da se je lahko v hipu prelevila, ne da bi ji bilo treba preveč razmišljati. V svoji omari in predalih je – kot jo je naučila Mariška – vzdrževala strog red, tako da je vedno vedela, kje ima kaj.

Mnenja o knjigi:

Larin bi morala biti dama. Lepa, pridna, dekorativna. A nekaj v njej noče več igrati te vloge. Druge vrste ptica je zgodba o ženski, ki začne trgati niti, s katerimi so jo vse življenje držali na mestu. Je intimen portret upora, izgubljenih iluzij in neustavljive želje po življenju, ki ga bo prvič pisala sama. Navsezadnje, kje sploh lahko končaš, če nikoli ne razpreš kril? – Ana Vidmar

To ni samo pripoved o nekem času ki je že minil. Je zgodba o ženski, ki se lahko skriva v vsakem izmed nas. Strani pred bralko razkrivajo skoraj voajerski vpogled v življenje navidez sive miške. Razkrivajo nešteto odtenkov iste ženske, ki pa sčasoma ni več enaka. Je zgodba o družinskih popotnicah in je pot k sami sebi. O sliki, katere motiv je odvisen od tega, ali so vrata v dnevno sobo odprta ali dvakrat zaklenjena. In o tem, kako je pomembno zaupati – najprej sebi in vase. – Katja Rade