Zadnje posilstvo v Parizu: filmske klasike v dobi kulture črtanja

Avtor se poglablja v zgodovino, politične implikacije in vprašanja sodobnega ocenjevanja klasičnih filmov s trenutnimi standardi. S provokativnim slogom razkriva paradokse kulture črtanja ter poziva k premišljenemu soočanju s problematičnimi deli preteklosti.

Iz knjige:

“Njene solze ne pomenijo ne. Njeno ihenje ne pomeni ne. Njen ne ne pomeni ne. Ampak da. Vsaj tako nas prepričuje film, ki v posilstvu vidi le eno izmed njunih seksualnih igric, konsenzualni seks, pa čeravno Jeannin konsenz ne deluje povsem iskreno. Tako kot njene solze. Če bi bile lažne, le zaigrane, del teatra konsenzualnosti, potem Maria Schneider leta 2007 v intervjuju za Daily Mail ne bi povedala, da se je vendarle čutila posiljeno, še toliko bolj, ker ji je za prizor ‘maslenega’ posilstva, ki ga v originalnem scenariju ni bilo, povedal šele tik pred snemanjem …”

“Maškarada vas po vsem tem času še vedno preseneti. in strese. In šokira. Še vedno izgleda ilegalno. Bolj kot leta 1971. bolj kot zdaj, v dobi politične korektnosti in prebujenosti. Bolj kot kadarkoli. Maškarada je najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov. Film, ki je bil pred svojim časom. In ki je tudi pred tem našim časom. Vsi slovenski filmi, ki so bili posneti po letu 1990, po osamosvojitvi, bi lahko nastali tudi v socializmu, danes – v svobodi – ne bi mogli nastati.”