Vid opisuje svojo neprijetno izkušnjo z jezljivim trenerjem Mirom, dogajanje v družini, v kateri so mama, očim, brat, polsestrica in navihani hrček, pridruži se jim še debelušni morski prašiček, srečavanja z atom in radoživo babico, upokojenko, ki zajema življenje z veliko žlico, pravzaprav zajemalko, in natrosi kar nekaj življenjskih napotkov. Seveda tudi brez ljubezni ne gre.

Vid je zaljubljen v sošolko Ajdo, odličnjakinjo in ljubiteljico belih in črnih tipk. Ljubezen zamegli vid in mlada zaljubljenca se izgubita med preživljanjem šole v naravi. Vid je predan nogometu, obiskuje pa tudi naravovarstveni krožek in od mentorja Boštjana, ki ga krasi čop, a zato ni čopasti škrjanček, izve veliko modrosti o ohranjanju narave in veselih ptičih.

Zgodba je napisana duhovito in iskrivo, osebam se primeri vse mogoče, zlikovci v računalniških igricah so prav nesramni, toda vseeno prevladujeta dobronamernost in optimističen pogled na življenje.

Odlomek:

Trener Miro poskoči in se drži, kot da bo dobil živčni zlom. Vem, za vse trenerje in športne direktorje je vse skupaj naporno. Domišljajo si, da so gospodarji moških nog. Ukazujejo in vpijejo, ob porazu so v slačilnici nadvse razrvani. Nekateri nervozno žvečijo žvečilni gumi (no, balonov ne napihujejo), so taki, ki se praskajo po glavi ali pa mahajo z rokami. Veliko jih kriči in grozi z močnimi glasovi in potem so nogometaši še bolj negotovi. Najboljši so tisti, ki rečejo:

»Fantje, dobri ste. Saj bo šlo. Vse bo v redu.«

Ko je izid porazen, pa:

»Res ste se potrudili. Drugič bo bolje.«

Miro ni take pasme. Najbrž si sploh ni izbral pravega poklica. Laže si ga predstavljam kot paznika v zaporu. Vidim ga, kako preži na zapornike. Vsi se mu zdijo sumljivi. Nevarni so in lahko napravijo veliko kozlarijo. Morda skrivajo pile ali pa preprodajajo drogo. Grozijo drug drugemu in so jezni na ves svet. Paznik Miro obvlada svoj posel. Vpije na zapornike in je zelo strog z njimi.

O avtorici:

Marija Švajncer je bila rojena v Mariboru v pisateljsko-novinarski družini. Srednjo šolo (Prvo gimnazijo) je obiskovala v rojstnem kraju, v prestolnici je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala, magistrirala (interdisciplinarni študij) in doktorirala. Podelili so ji naziv doktorice filozofskih znanosti. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (najprej Pedagoški akademiji, zatem Pedagoški fakulteti) je bila kot predavateljica filozofije zaposlena osemintrideset let.

Marija Švajncer je avtorica devetih filozofskih knjig, in sicer: Etika I (1995), Ciril Zlobec – pesnik ljubezni (1995), Spoznavanje in modrovanje (1999), Esej o zlu (2002), Človek, življenje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012), Grdi filozofi (2018), Veselje do življenja ali filozofija radoživosti (2020) in Naš razburkani čas (2022). Objavila je študijo s področja literarne zgodovine z naslovom Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj (2019) ter pet romanov – mladinske romane Samotni bralec (2014), leta 2015 je bil nominiran za nagrado večernica, Očetovi udarci (2017) in Ali ne bom več nogometaš? (2023) ter romana Kdo neki me zasleduje? (2018) in Iskanje ljubezni (2022). Marija Švajncer je avtorica sedmih pesniških zbirk z naslovi: Sive pesmi (2011), Nisem se skrila (2011), Pisane pesmi (2015), Kamnite pesmi (2016), Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana (2019), Samogotovost (2021) in Zrcalo Hinka Smrekarja (2023). Piše tudi lutkovne igre, tri od njih je uprizorila Lutkovna skupina Osnovne šole Ormož pod mentorskim vodstvom mag. Maje Korban Črnjavič. Pesmice Palčki nagajivčki in Palčki veseljaki (2022) je uglasbil dr. Mitja Reichenberg.

Na natečajih tržaške revije Mladika je Marija Švajncer dobila več nagrad za poezijo (drugo nagrado leta 2010, 2011 in 2019, prvo pa 2018 in 2021), leta 2014 so ji v Mariboru podelili Glazerjevo listino, na natečaju Kulturnega centra Maribor je za roman Poteptana ljubezen (2023) dobila prvo nagrado, pri reviji Spirala pa prvo nagrado za pesem, obe prvi nagradi si je delila z drugima avtoricama.