Pesnica ohranja radoživost in se z verzi skuša ubraniti zla in nevarnega dogajanja v svetu ter se, če je to sploh mogoče, oddaljiti od njiju. Pošali se tudi na svoj račun, češ da je podobna Voltairovemu Kandidu, saj se ji vedno primeri, da se zapleta v čas in boj, vsem verjame in pestuje svojo naivno dobroto, ljudje pa jo suvajo na rob odvečnosti, spletk in čudnih namigov, ki jih sploh ne razume. Vsak Kandid je namreč kratke pameti, sama pa si želi, da bi svojo pamet vsaj malce raztegnila, zgnetla in razgibala.

Le daj!

Le daj,
napiši pesem!
Tako, za otroke in obstrance,
trmaste punčke in fantke,
ki se jim godi krivica,
ker mama pestuje bratca,
njih pa krega
in jim očita,
da so sitni.
Napiši jo za žensko,
ki se je ustavila
in ne ve več,
kako naprej.
Prestopa se na mestu
verzi pa odletijo

daleč proč.

O avtorici: 

Marija Švajncer je bila rojena leta 1949 v Mariboru v pisateljsko-novinarski družini. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala filozofijo in primerjalno književnost ter iz filozofije tudi doktorirala. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (najprej Pedagoški akademiji, zatem Pedagoški fakulteti) je bila kot predavateljica filozofije zaposlena osemintrideset let. Ima dva sinova – devetinštiridesetletnega Damijana in tridesetletnega Zmaga.

Marija Švajncer je avtorica devetih filozofskih knjig, dveh monografij s področja literarne zgodovine, osmih pesniških zbirk, treh romanov za odrasle, treh mladinskih romanov, uglasbenih pesmic in uprizorjenih lutkovnih iger. V Mariboru so ji podelili Glazerjevo listino, pri tržaški Mladiki je za pesniške cikluse dobila dve prvi nagradi in tri druge nagrade. Na natečaju Literarne revije Spirala je za pesem dobila prvo nagrado. Za roman Samotni bralec je bila nominirana za nagrado večernica. Na anonimnem literarnem natečaju Kulturnega centra Maribor so ji za roman Poteptana ljubezen dodelili prvo nagrado, na javnem natečaju pa tretjo nagrado za pesniško zbirko Na odru.