V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je novela v mnogočem napovedovala vrsto literarnih del, ki jih danes uvrščamo v tako imenovano literaturo holokavsta.

V ospredju novele je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in Judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Po poroki jo sreča v nemškem Heidelbergu, kjer študira filozofijo. Obljubi ji poroko, potem pa jo zapusti in se vrne v svoje udobno zakonsko življenje, dokler nekega dne ne prejme pisma s prepoznavno bledomodro pisavo. V nabokovski maniri Leonidas svoj »zločin« izpove navideznemu sodišču.

Opisi izmikanj in prevar Werflovih tako judovskih kot nejudovskih likov v soparnem ozračju vse bolj antisemitsko razpoložene Avstrije na pragu druge svetovne vojne so mojstrsko napisana kulisa osrednji Werflovi temi − napeto zasukani ljubezenski zgodbi.

Roman je predloga dveh televizijskih filmov, češkega (Eva Sadková, 1983) in avstrijskega (Axel Corti, 1984).

O avtorju:

Franz Werfel (1890 – 1945) spada med vodilne prozaiste nemškega govornega prostora, za Rilkejem in Kafko pa je tretji najpomembnejši predstavnik nemško pišočih literatov iz Prage. Svojo umetniško pot je začel kot ekspresionistični lirik in dramatik, pozneje pa se je uveljavil zlasti s psihološko-realističnimi romani in novelami z zgodovinsko in religiozno-metafizično tematiko; njegovo prozo odlikuje mojstrska pripovedna tehnika. V slovenščino so prevedeni romani Mladostna krivda, Verdi, Otroci iz Neaplja, 40 dni na Muza Daghu, Pesem o Bernardki in Bledomodra ženska pisava.