Pripovedovalec, čigar imena ne izvemo, opisuje brezskrbno otroštvo na očetovi plantaži in se spominja najboljšega prijatelja, javanskega dečka Oeroega. Z leti se fanta začneta zavedati različnosti svojega položaja v hierarhiji kolonialnega sistema. Zaradi naraščajočih napetosti pripovedovalca proti njegovi volji pošljejo študirat na Nizozemsko, Oeroeg pa se sčasoma pridruži odporniškemu osvobodilnemu gibanju. Ko se znova srečata, pripovedovalec osupel spozna, da Oeroeg, zdaj borec v odporniški vojski, v njem vidi sovražnika, in se zave, da je v ljubljeni deželi, kjer je preživel otroštvo, postal nezaželen in tujec.

Avtorici, ki je v mladosti sama spremljala dogajanje v nizozemskih kolonijah, je v tej kratki, a presunljivi noveli o odtujevanju dveh kultur uspelo razkriti osnovne probleme nizozemskega kolonializma, zaradi česar se Črno jezero še danes uvršča v kanon nizozemske literature.

O avtorici:

Nizozemska pisateljica Hella Serafia Haasse (1918–2011) se je rodila v Batavii, današnji Džakarti, na otoku Java, ki je bil od začetka 17. stoletja do sredine 20. nizozemska kolonija. Njena mati je bila koncertna pianistka, oče pa davkar. V rani mladosti je Hella živela med Javo in Nizozemsko, pri njenih petnajstih letih pa se je družina spet nastanila v Batavii. Po maturi na tamkajšnji nizozemski gimnaziji je leta 1938 odšla v Amsterdam, kjer je začela študirati skandinavske jezike in književnost, a je študij kmalu opustila ter se preusmerila v gledališče. Leta 1941 je uspešno opravila sprejemne izpite na amsterdamski gledališki šoli in po dveh letih diplomirala. Igrala je v vrsti pomembnih predstav, leta 1943 pa so jo prisilili, da je nastopila v profašistični igri. Ker to ni bilo v skladu z njenimi načeli, se je sprla z gledališko skupino in za vedno zapustila odrske deske.

Po letu 1944 se je posvetila zgolj pisanju; najprej je pisala za gledališče in kabaret, kasneje pa predvsem prozna dela (okoli 60 knjig). Njen opus obsega eseje (pomembni so predvsem spisi o sodobni nizozemski književnosti), potopise z Jave in drugih koncev sveta ter romane. Najbolj znana romana sta Gospodje čaja (Heren van de thee, 1992), ki opisuje življenje veleposestnikov in kolonialistov v Indoneziji v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20., in Gozd pričakovanja (Het woud der verwachting, 1949), ki je posvečen francoskemu poznosrednjeveškemu pesniku Charlesu d’Orléansu (z njim je zaslovela predvsem v Franciji, kjer jo dostikrat primerjajo z Marguerite Yourcenar). Pomembni so še Škrlatnordeče mesto (De scharlaken stad, 1952; slov. prevod 1957), Jabolčnik za reveže (Cider voor arme mensen, 1960), Gospa Bentinck (Mevrouw Bentinck, 1978) in Vmesna postaja (Transit, 1994; slov. prevod 2002) ter noveli Črno jezero (Oeroeg, 1948) in Fenrir (2000).

Za svoje delo je prejela številna pomembna priznanja, mdr. nagrado Constantijn Huygens za celoten opus (1981), nagrado P. C. Hooft (1983), na utrechtski univerzi pa so ji leta 1988 podelili častni doktorat za književnost.