Nagovarjajo nas s tematiziranjem uspeha in/ali neuspeha, parodirajo resničnost, tudi svojo lastno, literarno, neumorno kritizirajo ustaljene družbene vloge in norme ter izraze (tudi jezikovnega), predvsem pa preizprašujejo družbene sisteme, tudi kapitalističnega.

Kratkoprozni opus Virgilia Piñere, ki ga slovenski izbor predstavlja v enakem zaporedju kot v izdaji njegovih Zbranih zgodb (Cuentos completos, 2004), prinaša v slovenski mozaik latinskoameriške literature zelo dragocen kamenček. To so zelo samosvoja besedila, ki so doživljala nadvse različne interpretacije in recepcijo, ki jo je v prvi vrsti pogojeval njegov nekonformistični in resnicoljubni značaj brez dlake na jeziku, pa tudi njegovo večkratno disidentstvo nekatolika, homoseksualca in antikastrista.

O avtorju:

Leta 1912 rojeni Virgilio Piñera velja za enega najbolj samosvojih latinskoameriških avtorjev, ki je vplival na vrsto sodobnikov. Najprej se je proslavil kot pesnik, istega leta, kot je izšla njegova prva pesniška zbirka Furije (Las furias, 1941), je napisal tudi svojo prvo dramo Electra Garrigó, ki po mnenju mnogih kritikov zaznamuje vstop kubanske dramatike v moderno dramo. Leta 1942 je začel izdajati revijo Poeta, v kateri je v zadnji številki revije izšla njegova pesnitev Teža otoka (La isla en peso), eno temeljnih besedil kubanske literature 20. stoletja.

Za Virgilia Piñero je bilo med letoma 1946 in 1958 odločilno potovanje in bivanje v Buenos Airesu, kjer je navezal stike z najpomembnejšimi argentinskimi in drugimi avtorji, še posebej z Witoldom Gombrowiczem, in začel objavljati kratke zgodbe. Leta 1956 je pri buenosaireški založbi Losada izšla njegova prva knjiga kratkih zgodb, z naslovom Hladne zgodbe (Cuentos fríos).

Po zmagi revolucije se je vrnil na Kubo, kjer so izhajala njegova dramska in prozna besedila, pa tudi kritike. Leta 1960 so ponovno uprizorili njegovo dramo Electra Garrigó, ki sta si jo med svojim obiskom Kube ogledala tudi Jean Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Njegov dramski opus so obogatili novi naslovi, za dramo Dva panična starca (Dos viejos pánicos) je leta 1968 prejel nagrado Casa de las Américas. Umrl je 1979 povsem marginaliziran in osamljen, mnoge njegove kratkoprozne zbirke so izšle posthumno.

O prevajalki: 

Barbara Pregelj je prevajalka, tolmačka, urednica, predavateljica in kulturna posrednica.

Odlomek:

NESPEČNOST

Moški gre zgodaj spat. Ne more zaspati. Kot je običajno, se vrti po postelji. Zaprede se v rjuhe. Prižge cigareto. Malo bere. Ponovno ugasne luč. Toda še vedno ne more zaspati. Ob treh zjutraj vstane. Zbudi prijatelja ob sebi in mu pove, da ne more zaspati. Prosi ga za nasvet. Prijatelj me svetuje, naj se malo sprehodi, da se bo malček utrudil. Naj nemudoma popije skodelico lipovega čaja in ugasne luč. Moški vse to stori. A vseeno še vedno ne more zaspati. Ponovno vstane. Tokrat obišče zdravnika. Tako kot vedno, zdravnik veliko govori, a moški ne zaspi. Ob šestih zjutraj nabije pištolo in si v glavo požene kroglo. Moški je mrtev, a še vedno ne more zaspati. Nespečnost je zelo vztrajna reč.

KAKO SEM ŽIVEL IN UMRL

Z izjemo nekaterih manjših zadovoljstev sem živel kot revež. Revež je človek, čigar zadnjica je na dosegu vseh nog, absolutno vseh, vključno z nogami drugih revežev. Zanimiva podrobnost: če bi me sodnik ali novinar vprašal, katero žival sem v življenju največkrat videl, bi mu odgovoril, da ščurka. Večkrat kot psa ali mačko, živali, ki bi gotovo zmagali na tekmovanju za človekovega prijatelja.

V enem od tistih čudnih dni, ko je bil moj želodec poln, sem prisegel, da če bom zaradi pozitivnega obrata usode uspel oplemenititi svoje življenje, bo na mojem grbu narisan čudovit zlat ščurek na modrem ozadju … Toda do teh živali bi moral gojiti močno in globoko sovraštvo, sovraštvo, polno tožb in vzdihovanja. Tako kot je vsako leto moja revščina postajala vse večja, tako je bilo tudi okoli mene vse več ščurkov. In kot nekateri ob koncu leta dobijo denarno nagrado, delnice, darila, palače in celo ženske, so bila moja darila, delnice in dividende ščurki. Še posebej se spomnim nekega konca leta, še bolj revnega kot druga, če to sploh lahko rečem, ko sem vstopil v svojo sobo, utrujen do onemoglosti (vračal sem se z enega tistih prednovoletnih srečanj uslužbencev ž kategorije). Ko sem prižgal luč, se je skupina ščurkov razbežala na vse strani, kakor občinstvo, ki goreče ploska ob mimohodu svojega dragega monarha …

Oprostite, a ne morem, da ne bi omenjal teh živali. Poleg tega pa, o kom bi sicer govoril, če ne bi govoril o ščurkih? Ščurki so bili neme priče mojih tožb, lakote, neuspehov, mojih grozot. Kajti človek gre ven in se lahko sreča s prijateljem in mu pove za svojo lakoto, lahko se dobi z bratrancem in ga prosi, naj mu posodi kakšen peso, po neskončnem moledovanju pride do ministra, da bi ga prosil za nekaj drobtinic, a ne prijatelj ne bratranec ne minister niso neme priče našega življenja. Oni so začasni, ščurki pa so tam vedno. Na začetku, reči hočem v letih, ko duša še vedno nekaj pričakuje, sem jih skušal iztrebiti; rekel sem si, da se bo po napornem napadu na te insekte vse spremenilo, da se mi bo končno nasmehnila sreča. Če v moji sobi ne bo niti enega ščurka, tudi moje življenje ne bo imelo tako nizke vrednosti, kot jo imajo ščurki. Zagotovo je nekdo prihajal proti mojim vratom, da bi mi ponudil slastno jedro obilja; jasno sem slišal njegove korake in celo videl njegovo iztegnjeno roko, polno daril. A so, nasprotno, prišla leta, ko je bilo slišati le neprijeten zvok kruljenja po želodcu. Tedaj sem jih že nehal preganjati, začenjal sem razumeti, da so del mene. Vse drugo se mi je zdelo navaden privid, oni pa moja edina resničnost. Vse mi je polzelo iz rok, le ščurki ne. Tako močno so prevladali, da sem začenjal videti tipalnice ščurkov tudi na rokah in nogah ljudi. Vse skupaj je dobilo katastrofalne razsežnosti, ko sem gospodu, ki mi je podaril rabljeno obleko, rekel: »Bog vam povrni, ščurek …« Zgrmel sem v prepad. Stekel sem v svojo sobo in se zaprl vanjo. Odločil sem se, da ne bom šel več na ulico. Bil sem izgubljen: če je bil zame svet podoben ščurku, kaj lahko potem pričakujem šele od drugih?

Ne vem, da bi kakšen ščurek kdaj storil kaj ustvarjalnega, ravno obratno, požrejo vse, kar najdejo. Zakaj bi se torej še naprej boril … Čez nekaj dni sem umiral. Zaradi tega se ni nič spremenilo: ščurki so še naprej prihajali in odhajali, se razbeževali, oddajali svoj vrtoglavi smrad, povzročali značilen hrup s svojimi krilci, in ker je bilo moje propadanje vse očitnejše, so se začeli ustavljati tudi na mojem trupu. Sprva so bili plašni, potem pa vse pogumnejši, v pričakovanju česa boljšega so jedli celo koščke blaga. Ena četa je obvestila drugo in v kratkem razsvetljenju svojih čutov sem začutil njihovo strašno težo, kot oklep na mojih kosteh. Je pretirano misliti, da je roka pravice, ki je vdrla skozi moja vrata, presenečeno zakričala, ko je zagledala največjega ščurka na svetu?

NENADEJANI POROD

Moj brat je poklical najino šestdesetletno mamo. Rekel ji je, da je nujno. Z mano se dogaja nekaj posebnega. Glavo imam zataknjeno med noge. Storil sem vse, kar človek lahko stori, da bi se rešil tako nehvaležnega položaja. Ure sem se trudil, ko sem ležal v postelji, in tako dolgo sem se mučil, da sem se nazadnje zakotalil po preprogi. Brat je prišel, ker je zaslišal hrup. Z zamolklim glasom, ki je prišel iz mojih ust in tam tudi ostal, sem mu rekel, naj me potegne narazen. Storil je, kar sem prej počel tudi sam: prijel me je za noge in močno potegnil zanje. Ko je sprevidel, da je trud zaman, je pustil moje okončine in me začel vleči za glavo. Zaman; ostala je prilepljena na noge.

Poklicali so zdravnika. Morali bi začeti pri zdravniku. Ta je šel štirikrat ali petkrat okoli klobčiča. Vsakič je bil bolj bled. Ker ni odprl ust, da bi povedal diagnozo, ga je brat prijel za ovratnik suknjiča in ga prisilil, da je spregovoril.

In je povedal svoje. Zaradi tega je morala mama priti iz vasi, kjer živi že dobrih petdeset let. Pripravljena pomagati, mi dobre volje pravi, naj bom potrpežljiv, da je mojega trpljenja, mojega ponižanja konec in mi položi roko na čelo. Kljub temu da je utrujena, ker je dolge ure preživela na vlaku, prigovarja zdravniku, naj čim prej začne.

Končno sem ponovno v materinem trebuhu. Od tam slišim, kako reče mojim prijateljem. »Ta otrok bo zelo bogat, zelo zgodaj je začel brcati. Sicer pa bo treba počakati le devet mesecev. Upam, da bo porod potekal normalno.«