Zgodbe, ki bi prav lahko bile resnične, so obdane s črno-belimi avtorskimi fotografijami. Ta vizualni učinek bralca (nehote) opominja na kontrastne situacije, ki jih včasih ponudi življenje.

Mika Hočevar je ob izidu knjige povedala: »odzivi tistih, ki so mojo knjigo ali vsaj del zgodb prebrali so dobri. Ponižno pa se zavedam, da je to le moja uvodna popotnica in da bo prava recenzija – glas ljudstva – tista, ki bo odločila, ali se bodo moje zgodbe brale, ali ne.«

Avtorica sicer stavi na to, da bo knjiga, poleg knjižnjih moljev, prepričala tudi tiste, katerim je čas zelo pomembna vrednota. Posamično zgodbo bralec namreč lahko hitro prebere, pri tem pa doživi tolikšno stopnjo vzenimirjenja in napetosti, kot bi bral daljši roman.

Iz spremne besede:

Ta kratka proza je sveža in skoraj nepričakovano sodobna, celo aktualna in provokativna. Današnjo družbo in življenje avtorica obravnava kar na meji družbenega roba, njeni junaki so, ko dobro pregledamo, vendar morilci in samomorilci, alkoholiki, psihotiki in psihopati, zasvojenci z mamili, pedofili, vojak s »sindromom fronte« iz balkanske vojne ipd. Vendar to ni tako imenovana črna kronika, ampak prava proza. In ne žurnalistika. Avtorica tudi ni »vsevedna preiskovalka«. Če bi uporabil legendarno Cankarjevo metaforo, lahko rečem, da Mika Hočevar potuje skozi »kamrice srca« svojih junakov. Poskuša razumeti globlje plasti, nekatera dejanja se ji zdijo, da niso bila narejena po junakovi volji, ampak volji usode, ki mu je bila vnaprej namenjena. – Tone Partljič

Odlomek iz zgodbe Direktor:

Nekoč, ne še dolgo tega, je v malo večjem Slovenskem mestu živel direktor. Njegova Ahilova tetiva je bila slaba samozavest in izredno velika želja po oblasti, kar je uspešno skrival za priliznjenostjo in spletkarjenjem. Tako je navsezadnje prepričal tudi lastnike in delničarje podjetja, da je prava oseba za zasedbo direktorskega stolčka. Takoj, ko je z žezlom v roki sedel na tron, je s svojimi pajkastimi udi začel premikati ljudi iz položaja na položaj kot nemočne šahovske figurice. Izkušeni prekaljeni mački so en za drugim pristali degradirani v kakšni zakotni pisarni brez oken, pozabljeni od ljudi in Boga. Zamenjal jih je s pohlevnimi mladimi uradniki in referenti, iz katerih neizkušenosti je napajal svojo odločevalsko moč, s tem pa iz meseca v mesec prepričeval lastnike, da je edina prava oseba za vodenje njihovega podjetja. Vsak dan bolj je bil zadovoljen sam s sabo in v službo je prihajal naravnost presrečen. Vsake toliko časa si je kakšen novopečeni šef drznil izraziti svoje mnenje ali celo svojo voljo s kakšno povsem nepomembno odločitvijo. Takrat so po zraku vršali prenosniki, telefoni, skodelice in sem ter tja tudi kakšen stol. A že naslednji dan je mladega šefa povabil na kavico, poleg ponudil bombonjerico in se prav po kačje sladko smehljal, da so bili pretekli dogodki davno pretečena voda pod mlin. »Saj ima prav, on je glavni, jaz si ne bi smela dovoliti kar mimo njega zamenjati tip WC papirja, ker se je po mojih laičnih ocenah zdel prijetnejši za naše riti,« ga je opravičevala žrtev huronskega besa drugim žrtvam huronskega besa, ki so vsi kimajoč pritrjevali njeni usodni napaki.

O avtorici: 

Mika Hočevar, ki je bila rojena v Novem mestu, živi in dela v Mariboru. Krajše zgodbe je pisala že v mladosti. Vsebine je najprej ustvarjala v okviru svojega bloga, zatem pa več let pisala kolumne za znano slovensko revijo. Med njenimi ljubšimi pisatelji so, poleg velikanov slovenske književnosti, še ruski in francoski klasiki. Avtorica, ki je spretna v ustvarjanju drame na papirju, z Januarsko žetvijo debitira v slovenskem književnem prostoru. Medtem pa zaključuje roman, osupljivo družinsko dramo, v katere širino se nevede vplete glavna junakinja.