Kino

Začelo se je s kratkoprozno zbirko Briljantina leta 1985. Takrat že artikulirani pesnik Milan Kleč (r. 1954) je z njo v prozo prenesel že nekaj prepoznavnih značilnostih. Morda je s tem tudi najbolj presenetil in pritegnil: ker je tako naravno preslikal pesniško lahkotnost in zračno metaforiko v zgodbeno zelo konkretne pripovedi. Te so sidrala stvarna imena in dogajanje iz prijateljskega in javnega literarnega življenja. In ni šlo le za tiste male poklone ali hudobije, ki jih od nekdaj rojevajo krožki vzhajajočih literator. Stvarnost je, ob vseh bohotnih, fantazijskih in grotesknih literarnih prijemih iz Klečeve domišljije, strogo veristična in se z leti in knjigami samo širi.

Kakšen radosten svet je (bil) to! Celo tragedije so bolj osebne lamentacije, erotične ali pijanske eskapade pa prej ali slej poskrbijo, da se vse skupaj zvrne v brezno samopozabe. In kako banalen pisatelj! Redki so, ki si zaslužijo to pohvalo. Pisateljska generacija, ki ji priprada, je sicer nagnjena h groteski in persiflaži in zapušča nekaj uspešnih opusov, a tako posebnega in osebnega jezika ni dosegel nihče. Milan Kleč je portretist preloma tisočletja, z vsakdanjo trivio, računalniškimi igricami, reklamami, trgovskimi centri in zasebno z zapijanjem in seksom, ki pa sta sama na sebi tudi zelo banalni početji.

Zdravko Duša 

Iz knjige: 

“Hočem povedati, da sem ga preprosto sral v življenju, vmes kaj zabeležil, potem pa se strezniš in nenadoma ugotoviš, kaj si storil iz sebe. Postal si pisatelj. Jebenti. Če nisem bil dovolj jasen. Nekaj podobnega je, ko začneš po malem piti, potem pa čez nekaj let ugotovijo, da si alkoholik.”