Celotna zgodba je nastala kot mozaik posamičnih opisov dogodkov skozi pripovedi Elze, njenih sorodnikov, sosedov in znancev.

Iz knjige:

Spomladi leta 1942 so upravniki v taborišču organizirali sejem delavcev. To je pomenilo, da okoliške kmetije ob spomladanskih setvah potrebujejo dodatno na pol zastonj delovno silo. Iskali so predvsem močne fante in može. Ob tej priložnosti so šli iskat Lovrenčevega Janeza, ki je bil močan kot bik, vendar že iz otroštva malo prismuknjen. Ko mu je poverjenik upravnika trkal na zaklenjena vrata in ga klical: »Janez, pridi ven. Na delo je treba«. Oni znotraj je nekaj časa molčal, potem pa odgovoril: »Nič ne vidim, nič ne slišim. Mama je odšla regrat nabirat«. Seveda ni pri tem ostalo, razbili so vrata in ga s silo odvlekli na delo.

O avtorju:

Samo Čolak, rojen 1969. v Celju. Otroška in šolska leta je preživel na Kozjanskem, v Celju in na koncu v Rogaški Slatini, kjer živi še danes. Po poklicu komercialist, vendar je na svoji službeni poti vijugal skozi razna področja: veleprodaja, carina, vodenje bencinskega servisa, zavarovalništvo, vodenje projektov, v kulturi (načrtovanje – organizacija – izvedba kulturnih dogodkov) ter varovanje ljudi in premoženja. Iz poslovnih in osebnih razlogov je sprejel izziv in preživel sedem pestrih let v tujini. K pisanju so ga pred leti navdihnile fotografije, ko je pregledoval albume iz družinskega arhiva. Njegov moto, na katerem gradi pripovedi, je še vedno; »da se ne pozabi«.