Dan Podjed je v spremni besedi k romanu zapisal: “S premišljeno izbranimi besedami je (B. Piano) predstavil izsek iz kompleksnega univerzuma (…) in se najnatančneje posvetil novinarski srenji v Deželi, za katero bi kdo morda posumil, da je Slovenija – pa seveda ni. Opisal je zgodbo o časopisu, ki se komu od bralcev zdi sumljivo znana, a je seveda fikcija ali pa kvečjemu odsev našega sveta. Bolj ko tonemo v zgodbo, bolj nas preveva občutek, da smo za zmeraj obtičali v sanjski sobi z zrcali, po kateri se sprehajajo demoni – ti pa so dejansko naši dvojniki, kloni oziroma reciklanti. In ta mora, med katero propadata Dežela in njen osrednji časopis Dol, se potem vleče skozi desetletja.”