Pa mirna Bosna

Odlomek iz knjige: 

Stanovanje je majhna, po moško opremljena garsonjera. Ali bolje, je brez opreme. Za vhodnimi vrati ni predsobe, ampak je takoj soba. Podolgovata soba z nizkim stropom. Spominja na hotelsko. Nizkega standarda. Za vrati je velika postelja. Posteljnina je razmetana. Ob oknu, na drugi strani skromnega prostora, je v kot potisnjena miza iz temnega lesa. Na njej so tri žepne knjige z zmečkanimi robovi in do vrha poln pepelnik.
Emir obrne k sebi stol iz bele plastike in se usede nanj. Prevelika karirasta srajca mu visi s koščenih ramen. Tanki prsti sproščeno počivajo v naročju.
Kako si potoval?
Si lačen?
Boš kavo?
Pri Emini?
Kje pa živi?
Kako je mama?
Je oče končal prizidek?
Kako gre Senadi?
Tri?
S kom pa ima kar tri?
Vedranova hiša še stoji?

Večer se je prevesil v trdo noč, ko je Emir izčrpal seznam vprašanj. Mehki zven basov iz radijske budilke zatrepeta v ritmih bobnov. Emir se nagne naprej in z desnico udari po veliki tipki na vrhu aparata. Glasba utihne, ura pa še naprej utripa. Nič tri nič nič. Nič tri nič nič. Tri. Tri. Tri.
»Moram v službo,« reče Emir. Obuje si črne superge iz umetnega semiša. »Prejšnji teden smo stavkali, pa je bilo mesto kakor v srednjem veku. Ljudje so smeti metali kar na cesto.«
Nekaj trenutkov pozneje stoji sredi sobe, že oblečen v jakno iz zlizanega usnja. Tanki dolgi prsti obračajo skromen šop ključev. Počasi sname ključ zlate barve in ga odloži na mizo. Brez besed se obrne k bratu. Enver razume. Počuti naj se kot doma.
»Res sem te vesel,« reče Emir in izgine skozi vhodna vrata.

O avtorici: 

Tito Cvetković zanimajo jeziki, ljudje, družbe in kulture. Že gimnazijo je delno obiskovala v ZDA, potem pa je živela še v Franciji, Nemčiji, Turčiji in Veliki Britaniji. Študirala je v Ljubljani in magistrirala na Univezi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Pričujoča knjiga je njen književni prvenec.