Pisateljevo globino čustvenega doživljanja lahko zaslutimo skozi kratke, okusne grižljaje pogovorov in posameznih, skrbno izbranih prizorov. Morda se še najbolj vtisnejo v spomin prve pripovedi.

V zgodbi Tempelj se nedavno poročeni par impulzivno odloči, da bo preživel dan medenih tednov v mirnem, starem mestecu v dolini. Po nasvetu lokalnega prebivalca si gresta ogledat tamkajšnjo znamenitost. Srečata domačina, ki z bratrančevim sinom lovi čričke. Steče kratek pogovor. Pisatelj nakaže pomembnost gostoljubja, grenak skok v družinsko tragedijo in kako usodna je lahko trenutna neobzirnost.

Sogovornika v zgodbi V parku sta nekdanji otroški simpatiji, ki ju je na silo ločilo politično dogajanje. Srečata se po naključju, oba že v srednjih letih. Usoda ju na kratko spet poveže, preden se ponovno ne vrneta vsak v svoj vsakdan, vsak k svoji zvezi, kjer njuno življenje ni izpolnjeno. Izmenjata si grenkobo ob neizživetih objemih, zelo sta redkobesedna, okolica pa tudi odseva njuno razpoloženje in način življenja. Nočno nebo je sivo, zdi se oddaljeno in niti zvezde nimajo pravega sijaja.

Gaova kratka proza odraža vse tisto, česar pisatelj ne mara in posredno pripisuje kvarnemu vplivu zahodne civilizacije, to pa so neizvirnost, slabo razumevanje in pretirano razglabljanje o nepomembnih stvareh.

Njegova literatura predstavlja pomemben prispevek k razumevanju Kitajske in je pomemben del moderne svetovne literature.

O avtorju:

Gao Xingjian (1940), romanopisec, dramaturg, slikar in pesnik, je že v osemdesetih letih minulega stoletja začel skozi gledališko ustvarjanje eksperimentirati z novimi tehnikami izražanja. Govori o toku govorice, ki vrača jeziku vso pomembnost v literarnem ustvarjanju. Zateka se k vsem bogastvom moderne kitajščine; nepregibnost glagolov in prožnost slovničnih kategorij (razlike med glagoli, pridevniki in samostalniki so veliko manj očitne kakor v zahodnih jezikih) ponujata avtorju široko paleto, ki jo s pridom izkorišča. leta 2000 je za svoje ustvarjanje prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Odlomek iz knjige:

»Zleknjen je, sam, s hrbtom v morju, na dolgem stolu, postavljenem na plažo. Veter je močan. Nebo je jasno, ni sledu o oblakih, morje odseva bleščečo svetlobo sonca, njegov obraz ostaja zabrisan …«