Iz spremne besede Tonje Jelen:

Okvirna zgodba se začne z uvodnim dvovrstičnim poglavjem Sen v snov: »Zaznamkar pripoveduje zgodbe, ki jih niza izza spomina. So njegov poskus v črke prenesti čudenja nad skladnjami domačinščine.« Zaznamkar, opazovalec, ovaduh, pripovedovalec in zalezovalec, je torej nekak voajer, ki niza svoja opažanja, občutek pripovedovanja je predvsem v tem, da pripoveduje opazovano. Je kodiranje in razkodiranje besed, ki jih Lutman niza v stavke, te v povedi, iz katerih izpiše kratko kratko zgodbo ali kar posnetek (posnetka). Ta »zavozlanost« je značilnost Lutmanovega ustvarjanja in pravzaprav provocira, tako kot se igra v zgodbah erotika sama.

Odlomek iz knjige:

Pohvale prehitevajo eno za drugo. Vletavajo obstranski liki, ki se pojavijo po zabavi na svojevrsten način. So že del prihajajočega tovornjaka, ko zasedejo še proste sedeže ob vetrobranskih steklih s strani. Vrste se glavoboli, vijuganje voznikovega volana jih stopnjuje, pohval ni. Bo potrebno ponoviti? Ponoviti?!