Pred filmske kamere je prvič stopila kot najstnica v manjši vlogi turistke v kratkem avtorskem prvencu Matjaža Klopčiča Na sončni strani ceste (1959). Pojavila se je za kratek čas in nemudoma zažarela v naravnosti in sproščenosti, ki ju je ohranila do današnjih dni. Njene zgodnje izkušnje pred kamero so nastale v okviru novega modernističnega filmskega gibanja, ki je v svoji eksperimentalni formi pometalo s filmskimi konvencijami.

Preboj med celovečerne filme je doživela z enim najbolj absurdnih, barvitih in igrivih filmov v slovenski zgodovini, s Hladnikovim Sončnim krikom (1968), kasneje pa z vlogo v hipijevski študentovski revolucionarni skupini v Klopčičevem filmu Oxygen (1970). Zelo je izstopala v kompleksnejših upodobitvah partizanske bolničarke Mije v Peti zasedi, zadnjem celovečercu Franceta Kosmača (1968), in trdožive Minke v zgodovinski drami Jožeta Galeta Pustota (1982). Svoje vloge je brez izjeme poosebila s polnokrvno prepričljivostjo, njena prirojena karizmatičnost pa je najbolj stopila v ospredje prav v drugem celovečernem filmu Metoda Pevca Pod njenim oknom (2003), ki zakoliči eno njenih najboljših filmskih vlog.

Nastopila je v petnajstih celovečercih, več kot petdesetih televizijskih igrah, številnih nadaljevankah, filmih študentov AGRFTV in petnajstih kratkih filmih. Med kratkimi igranimi filmi še posebej izstopa njena vloga v filmu Ljubezen na strehi sveta (Jan Cvitkovič, 2015). Prepričljiva je tudi njena igra dementne zakonske partnerice v kratkem filmu Nisi pozabil (Simon Intihar, 2016).

Za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije leta 2020 podelilo nagrado Marija Vera za življenjsko delo.