Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.

Šele ob Spominih nekega norca, Flaubertovem ključnem mladostnem tekstu, pa resnično uvidimo, da razumska ostrina in estetska rahločutnost še zdaleč nista izključujoči. Tvorita namreč uigran mehanizem, ki zvesto služi literarni lepoti in nas vseskozi opominja, da je v primeru Gustava Flauberta »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka.

O avtorju: 

Gustave Flaubert (1821–1880) velja za enega največjih francoskih in svetovnih romanopiscev. Znan je predvsem po svojem prvem romanu Gospa Bovary (Madame Bovary, 1857), ki ga lahko pospremimo s splošno priznano resnico »Gospa Bovary, to sem jaz!«. Ob Vzgoji srca porečemo »realizem«, ob Salambo »pobeg v romantiko«. Gustave Flaubert, čigar veličastni opus obsega tudi Tri povesti, Skušnjavo svetega Antona, roman Bouvard in Pécuchet ter ne nazadnje Slovar splošno priznanih resnic, že poldrugo stoletje meša štrene literarni zgodovini, bistroumnemu bralcu pa vsakič znova dokaže, da je za kakršnokoli literarnozgodovinsko floskulo kratko malo preimeniten.