Zarodek z vratarko

Kajti ubogi zapuščeni otrok Galild na svojem potovanju od zvezde do zvezde namesto Meseca najde kos trhlega lesa, namesto Sonca ovenelo sončnico, namesto zvezd zlate mušice, nabodene na bucike, in je na koncu enako osamljen kot na začetku.

Iz knjige:

Pesek, psička, pes in s peskom pomazana tla dosežejo odsevnost in to tolikšno, da vsaka od njih uvidi lastne zmote, tiste najslabše, te možnosti. Prutonka se zaleti k starešinam po nasvet: kam naj s takšnimi mislimi? Rogateži, kosmatnice, osornice, objestneži in kar je še takšnih duhamornih bitij, zavzamejo domislice starešinam, pa Prutonka ostane brez njih, brez tistih misli, ki bi ji jih pojasnile. Kako tudi ne! Starešine pa, stare kot so, gospodarjevi sosedi ponudijo sledeče misli: woflramit za živali ni primeren; nebno svetilo (z oznako mejno) presvetljuje tako misli kot tudi skladnjo njih; na plačilnih listah više stoječe starešine ne mislijo. Pripadajo rodu, ki se ponaša s poreklom: smo pa tudi nismo.

O avtorju:

Andrej Lutman, pesnik, pisatelj in časnikar, rojen 23. avgusta 1961 v Ljubljani, živi in ustvarja v Idriji. Po osnovni šoli in gimnaziji v domačem kraju je v Ljubljani in Kranju študiral arheologijo, kemijo, organizacijo dela ter jezikoslovje, a vse študije opustil ter se posvetil literaturi. Od leta 1987 deluje kot samostojni kulturni ustvarjalec. Njegovi prispevki – poezija, proza, eseji, intervjuji, recenzije, prevodi – so se v osemdesetih in devetdesetih letih pogosto pojavljali v številnih slovenskih revijah in časopisih (med njimi Problemi, Dnevnik, Mentor, Literatura, Primorska srečanja, Mladina …). Nastopal je tudi na radiu, televiziji in literarnih večerih, pogosto v multimedijski obliki. Njegovo pisanje je zvočno bogato, večplastno in nekonformistično, z izrazitim čutom za ritmiko in širino mišljenja.