Makedonski pogovori in zgodbe

»Od srca vam želim, da bi spoznali Makedonijo in njene ljudi,« mi je decembra 2015 zaželela Lepa Burneski, v Mariboru živeča Makedonka iz Prilepa, nadvse dejavna članica makedonskega kulturnega društva Biljana, preden sva končali pogovor za Večer. Prikimala sem, bolj iz vljudnosti, ne da bi slutila, da se bo slabih pet let kasneje njena želja izpolnila. Septembra 2020 sem se namreč zaradi moževe diplomatske službe za dve leti in pol preselila na jug, v Makedonijo, ki je medtem postala Severna, saj je morala zaradi grške sosede na poti v EU spremeniti svoje ime.

Seveda ni naključje, da so bili moji sogovorniki v glavnem kulturniki, umetniki – le kaj je trajnejšega od umetnosti?! Tako se v knjigi po kronološkem zaporedju, tako kot so bili intervjuji napisani in v časopisu objavljeni, zvrstijo najprej prevajalec, zaposlen kot dramaturg, ki je medtem postal tudi direktor enega skopskih gledališč, za njim pa kitarist svetovnega slovesa, gledališki režiser, pisateljica, ki je hkrati prodorna založnica, dramatik ter nazadnje še filmski režiser, živeč med New Yorkom in Skopjem.

Vseh šest makedonskih intervjuvancev je tako ali drugače povezanih s Slovenijo, enako velja za šest zgodb, ki jim sledijo, tudi te po kronološkem zaporedju. Nastale so, potem ko sem obiskala slovenske policiste v Gevgeliji na meji z Grčijo, najjujžnejše društvo Slovencev v Bitoli, sestro v potresu umrle prve makedonske pesnice, po očetu Slovenke, Berovo, kraj ob bolgarski meji, ki so ga v katastrofalnem požaru reševali slovenski gasilci, prvega makedonskega milijarderja, ki je uspešno rešil tudi podjetje v Sloveniji, in nekdanjo slovensko vas ob Vardarju.

Makedonskim intervjujem in zgodbam je dodanih nekaj izbranih kolumn, ki jih od julija 2022 enkrat mesečno objavljam v Primorskih novicah. Čeprav se naslov, ki sem ga izbrala zanje kot vodilni motiv, glasi Sonce in sence na Balkanu, se v njih posvečam v glavnem Makedoniji. Ne samo zato, ker kovčki po vrnitvi v Slovenijo niti še niso dobro razpakirani in ker so spomini še sveži. Resnica je, da je resničnost presegla željo Lepe Burneski: Makedonije nisem samo spoznala, ampak mi je s svojimi ljudmi tudi zlezla pod kožo. Daleč od oči, daleč od srca v tem primeru ne velja. Zdaj si jaz od srca želim, da bi to južno deželo spoznalo čim več bralcev in da bi k temu seveda prispevala tudi ta knjiga.

Darka Zvonar Predan

***

Intervjuji:

• Darko Jan Spasov: Z dedkovim kovčkom, s kruhom in slanino v Maribor
• Vlatko Stefanovski: To je tretja svetovna vojna
• Slobodan Unkovski: Ameriški predsednik zjutraj ne pomisli najprej na nas
• Biljana Crvenkovska: Naj vsakdo bere, kot mu ustreza
• Dejan Dukovski: Če bi poslušali vas, Slovence, bi lahko bilo drugače
• Milčo Mančevski: Še vedno se spopadam s strankarskimi salieriji

***

“So novinarska pisanja, ki presegajo begotnost medijskega časa in prostora, ki jih je preprosto treba uknjižiti in jim vdihniti trajnejše življenje. Pri nas so novinarske knjige zadnja leta že pogoste, še vedno pa manj prisotne na knjižnem trgu kot pri Hrvatih ali Srbih, kjer je povsem običajno, da so kvalitetni novinarji tudi knjižni avtorji. In da so njihovi članki, intervjuji, kolumne objavljeni v knjigah. Nič posebej egomanskega ni v tem. In ob skrb zbujajočem položaju tiskanih medijev pri nas ta čas, vse nižjih nakladah, drastičnem upadu naročnikov je še pomembneje, da ohranimo sicer pozabi prepuščeno žlahtno publicistično dediščino.” – Melita Forstnerič Hajnšek, iz spremne besede