Liki v zgodbah so predstavljeni kot vsakdanji ljudje, hkrati pa jih prav ta vsakdanjost dela junaške; ker so se zmožni soočati in uspešno spopadati z vsakodnevnimi izzivi življenja – ti so največkrat najtežji.
Avtorica paberkuje like in motive iz običajnega življenja, prav v tem najtežje najdemo lepoto – njej to uspe; lepota življenja se v njenih zgodbah skriva v njegovi nepopolnosti, vsakdanjosti in običajnosti. Sporočila, ki nam jih pušča kot bralcem, pa so brezčasna – boleče občečloveška.
Obenem vse zgodbe prežema neke vrste prvinskost, slednja je v zgodbah mojstrsko združena s toplino. V tem prepletu se osvobajajoče zavemo, da čisto vsi bijemo podobne osebne bitke z življenjem v času in prostoru, ki nas obdajata. In v teh vsakdanjih izzivih je umetnost človeškega bivanja prav poiskati lepoto in smisel. Pri tem so nam zgodbe lahko v pomoč.
Bralec bo med prebiranjem gotovo začutil, da so mu zgodbe blizu, domače, kot bi jih že doživel ali jim bil priča v okolju.
ZGODBE SO IZHAJALE V REVIJI “OGNJIŠČE”.