Osrednji pripovedni lik je stric Geza, ki ga je pisatelj izoblikoval že v potopisnem romanu Stric Geza gre v Zaturce (2018) in v njem opisal, kako se Geza poda v kraje, v katerih se je kot vojak avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni bojeval njegov stari oče.
V pričujoči knjigi – kot nakazuje že njen naslov – stric Geza dobi glavno besedo, pisatelj pa si je v pripovedi dodelil vlogo zapisovalca in komentatorja njegovih zgodb. Geza v svojih zgodbah niza spomine na svoje prednike od konca prve do zaključka druge svetovne vojne ter povzema njihove pripovedi o zgodovinskih dogodkih ter družbenih razmerah, v katerih so se znašli in skušali v njih preživeti. Osrednji pripovedni prostor so njegovi rojstni Križevci ter sosednji kraji na Goričkem in njegovo pripovedovanje o prednikih ter križevskih posebnežih dobiva obrise družbene slike tedanjih življenjskih navad in socialnih razmer.
Temeljni ton tej zanosno in slikovito podani družbeni sliki pa daje jasno izražena idejno-etična usmeritev, ki v človekovem ravnanju odločno postavlja dajanje pred jemanje. Za Gezo je to zavezujoče rodovno sporočilo in čeprav v sodobnem svetu takšnega ravnanja ne najdeva več, ostaja njegov glasnik. V tej drži se mu pridruži zapisovalec, ki sicer kdaj pa kdaj izrazi tudi dvom in distanco ob Gezovem pripovedovanju. Ugotavlja namreč, da je sodobna zahodna družba podlegla skrajnemu individualizmu ter egoizmu in da sta boljši človek in boljši svet morda le utopija, sanje. Vendar sanje, ki jih ne smemo prenehati sanjati.