Nekje notri je uho je pesniška zbirka Tine Volarič, v kateri se intimno, telesno in vsakdanje prepletajo v subtilno, zvočno občutljivo poezijo.

Pesmi nastajajo iz drobnih premikov, občutkov in opazovanj, pri čemer avtorica pogosto izhaja iz telesa, prostora in odnosov. Njena poezija ni razlagalna ali deklarativna, temveč deluje skozi atmosfero, ritem in natančno izbrane podobe, ki se počasi nalagajo v notranji svet bralca. 

Pomembno mesto ima tudi motiv poslušanja – ne le zvokov sveta, ampak tudi tistega, kar običajno ostane neizrečeno. Prav “uho” iz naslova postane simbol pozornosti, bližine in občutljivosti za drobne premike med ljudmi in stvarmi.

Poezija Tine Volarič je hkrati nežna in ostra: v njej se vsakdanji prizori pogosto nenadoma odprejo v nekaj nelagodnega, krhkega ali presenetljivo lepega. Besedila delujejo zadržano, a puščajo močan notranji odmev.

Nekje notri je uho je zbirka za bralce, ki iščejo sodobno poezijo z izrazitim občutkom za jezik, tišino in nevidne plasti vsakdanjega življenja.

O avtorici: 

Tina Volarič je nagrajena pesnica in ilustratorka, katere pisanje zaznamujejo občutljiv odnos do jezika, ritma in telesnosti. V svoji poeziji pogosto raziskuje intimne prostore vsakdanjega življenja ter načine, kako se občutki, bližina in spomin zapisujejo v govorico in telo.

Nekje notri je uho je bila nominirana za Cankarjevo nagrado 2026, eno osrednjih slovenskih literarnih nagrad, ki jo podeljujejo najboljšemu izvirnemu literarnemu delu preteklega leta.

Mnenji o knjigi: 

“Ob branju teh pesmi me preplavi občutek, da imam v rokah škatlo, v kateri šelesti, šusti, šumi in šklepeta. Počasi, zelo počasi se odpira komajda slišno, komajda premikajoče, skoraj neopazno, skoraj spregledano. Verz za verzom se izrisuje čutna zvočna pokrajina, ki me vodi med presunljive podobe sveta, v to eno življenje, ki nikakor ni premočrtno gibanje. Medtem ko z eno roko ves čas tipam v višave, v to polno nebo, kjer kar mrgoli najrazličnejših ptic, pa drugo kot magnet vleče v temne globine zemlje, vodovja, gozda. Ta pesničina magična škatla. Nekje tam notri je tudi uho. Prisluškuje. ” – Lucija Stupica

“Pesmi Tine Volarič niso abstrakcija, odtujeni konstrukt, izmišljija, temveč čutenje sámo. Čudenje v čutenju, ki se zaveda tako brezčutnosti (kovinskih zdrsov) kot omejenosti (trajanja) človeka, živali, rastline, doma, mesta, vasi … znotraj brezmejnosti: »Brezčasje zavaluje.« Čeprav je njena pesem vsa polna domišljije, skoraj pravljičnosti, ni izmišljija, ni zasanjana, daljna fantastika, temveč resničnost, ki se vsa gibka poraja v pristnosti doživetja, iz danosti in tudi možnosti, ki so na dosegu slehernega telesa. Človekovo samozaverovanost, ki z ignoranco in stremuštvom streže po življenju, tudi lastnem, preseka in presega s svojevrstno mehkobo in domiselnostjo ter tako brez moraliziranja, le s prožnostjo črke in črte, uči – spregledati z notranjim ušesom. ” – Diana Pungeršič, iz spremne besede