O ČAROBNEM OTOKU IN PSIČKI AJI

IZ KNJIGE

Včasih se mi je otok zdel čaroben. Še vedno se tja vračava, a čarovnije ni več. Vse, kar je nekoč bilo lahko, je z leti težje. Do jezera po kamniti poti je vedno dalje. Tudi pisanje ob jezeru je vedno težje. Tu sem napisala vse svoje knjige, zdaj strmim v list in ta ostaja prazen. Jezero se ni veliko spremenilo. Zjutraj je mirno, potem šumeče, zvečer zaspano. Le rib in školjk je manj. Senca, ki si jo narediva, je vedno manj sečna. Redko srečava koga iz najinih prvih otoških let in nihče več ne verjame v čudeže. Okrog nekoč edinega hotela so zrasla apartmajska naselja in turisti, ki prihajajo, ne iščejo več spokojnosti in tišine. Zvečer strmijo v svoje računalnike in telefone. Mogoče so to bile le sanje. Sanje, ki sva jih sanjala ob jezeru. Toda zgodba o Aji je resnična.