»Na začetku je drevo delfin na koncu. / Moj svet je vmes preveč sveta.«

S tema dvema verzoma se začne pesniška knjiga Drevo delfin, pesniški prvenec Alojzije Zupan Sosič, vsebinsko in slogovno izjemno bogata in kompleksna knjiga, ki je v sebi zaokrožena, ni pa sklenjena, neprodušno zaprta vase. Njena govorica je, nasprotno, zračna (»V njej drstijo ribe sol zračijo drevesa.«), zmožna pripovedovati v več smereh hkrati, vendar ne linearno, temveč krožno, mrežno, zmožna je vzbujati večplastne asociacije (več prebranega in doživetega, bogatejše so), je v konstantnem polemičnem dialogu tako s slovensko poezijo (Jenko, Kosovel, Strniša, Zajc itd.) kot z drugimi slovenskimi in svetovnimi umetninami (npr. glasbo, filmi, slikami, literaturo), pa tudi z družbenimi dogajanji (npr. vojna v Ukrajini) in stanji duha (npr. subjektova večspolna identiteta: »Včasih sem ženska včasih moški mangrova vrba kruhovec.«).

Njena etična gesta je pogumna in jasna: »Pesem je prisluškovalka.«, »Pesem je prevajalka.«, »Pesem ni lažnivka.«, »Moje besede so si otresle mokra ušesa«, »Ostal je štor na njem poslušam.« Temelj ustvarjanja je torej poslušanje – sočutno poslušanje, s srcem (»Leva desna hemisfera se združita v oba prekata levega srca. / Hrastnik utripa Prapretno žari.«). Prisluškuje vsemu, drevesom, živalim, rekam, morju, knjigam, umetnosti … in pesni iz neznane, morda nemogoče in nedosegljive celote sveta – sublimne celote, ki govori (molči?) z nešteto jeziki hkrati: »Bila je zgodba ki je več ne najdem /…/ me je uročila da iščem od takrat njen skriti vzgib.«

S hote kršenimi slovničnimi in pravopisnimi pravili (najbolj očitna, in zelo učinkovita(!), je izpuščanje vejic) napravi »luknje« v običajen, avtomatičen način upomenjanja: vsaka bralka (bralec) se mora potruditi, da najde (s)misel. Vendar je (ga) pesem ne zapusti – daje ji (mu) ravno prav opore, pa ničesar preveč: »zgodba je lahko nejasna vsi pomeni prepleteni / oreh struna petje oreh.« Prav to pa je ena izmed definicij dobre poezije.

Ni pa edina, zame je na prvem mestu etična: lirski subjekt teh pesmi se zaveda, da »najlaže je posesati prah z besed in jih postaviti v vrsto / loščiti do bleščanja segrevati do uspavanja.« Bori se zoper tako estetsko anestezijo, ve, da je lahko »Soba poezije je krvava«, da »voda / teče okrog ne naravnost«, da »Tvoj glas gori in se ugaša v tišini / ne sliši se če ga tiščiš v pepelu.« Izraža jasno antipatriarhalno stališče v več pesmih (npr. Masculinum), ugotavlja: »Sklonjen nad vodo občuduješ sebe / ne vidiš nič /…/ Če ni več nič da bi lovil si sploh še lovec?«, »žalost /…/ da roka prej zamahne kot lebdi«; razbija patriarhalni mit materinstva (npr. pesmi Toliko žensk, Družinska fotografija, Mamit idr.) in postavlja čuteče telo za temelj sočutnega sodelovanja: »Kjerkoli se telesa rek prepletejo / ni treba poznati slovarja / šumetžuboretšelestet.«, čeprav se zaveda: »Tudi ko govorim svoj jezik o telesu ne znam govoriti.«

Ne, o telesu ni moč govoriti, je pa mogoče biti pojoče telo: »Telo zapoje / prepeva glasno poje še in še.« To telo poje osupljivo, skrivnostno, presežno. Samo prisluhniti je treba.

Barbara Korun