Zbrana poezija in proza, v večini nastala od 2012 do 2024, sega od domoljubja in humanizma do njunega parodiranja ter kritike romantičnega pogleda na vlogo umetnika v družbi.

Knjigo odpre uvodno besedilo, ki na parodičen način govori o nekaterih značilnostih slovenskega jezika in zgodovine. Nadaljujejo jo pesmi, ki govorijo o pomenu jezika tako za družbo kot za posameznika, ter pesmi, ki se pojejo na znane melodije in naj bi vlivale upanje, da je še zmeraj možen socialno pravičnejši in ekološko vzdržen svet. Pesemski cikel zaključujejo pesmi, nastale med t. im. kolesarskimi protesti.

Drugi del knjige sestavlja nekaj avtorjevih govorov o odnosu Slovencev do svoje države in kulture, povzetek knjige pa se ponuja v obliki vprašanja, kaj moramo in kaj moremo.