Ristanc je eno najvplivnejših del svetovne literature 20. stoletja in eno največjih španskih del vseh časov.

Ob izidu leta 1963 je roman dvignil veliko prahu, danes pa je znan kot morda najbolj dognan primer »interaktivnega « romana, ki ga je mogoče objektivno brati na različne načine. Sestavljen je iz zaključenih fragmentov, razdeljenih v tri sklope. Dva nakazujeta življenjsko pot in eksistencialne zagate osrednjega moškega lika v Parizu in v domačem Buenos Airesu, tretji je sestavljen iz zelo raznorodnih fragmentov: misli, izrekov, poezije, drobcev izmišljenega jezika itd. Avtor sicer predlaga potek branja, vendar noben način – niti linearen, od začetka do konca poglavij, kot so objavljena v knjigi – ni napačen oziroma manj primeren od drugega. »Improvizacija« ima namreč v vsem Cortázarjevem delu, zlasti pa v tem romanu, vlogo razklepanja domišljije – ponekod celo jezika samega in njegovih temeljnih miselnih struktur – in preigravanja »variacije« na osnovno temo. Kot v življenju samem nobena ni manj legitimna od drugih.