Poezija, zbrana in izbrana v zbirki Nepotrebne izbrisati, je krik in protest, volja in hrepenenje po drugačnem svetu, po svetu brez vojne in mednacionalnega sovraštva in trpljenja in zažiganja knjižnic in brezkompromisnega klanja, ki ga poznamo iz soseščine pred našimi vrati.  Marković je pesnik brez dlake na jeziku in pesnik, ki ne išče dlake v jajcu, to je avtor, ki secira človeško neumnost in brezčutnost, ki nas je pognala na galejo zla in hudobije in emocionalno opustošene goljave sveta. Te pesmi niso zapisane zgolj kot zaklinjanje in manifest proti zlu, niso zgolj krik za mir in pravico do človeškega dostojanstva, temveč so dokaz in zagotovilo, da s poezijo lahko sežemo daleč v deveto vas in da z njo lahko dregnemo tudi v tiste, ki so za čutnost in lepoto življenja barvno slepi.