Miran Jarc je bil predvsem pesnik, dramatik in prozaist, za preživetje pa se je ukvarjal tudi s pisanjem člankov. V začetku 30. let je po dnevniških zapiskih in pismih prijatelja Božidarja Jakca napisal potopis Odmevi rdeče zemlje (1932), ki sestavlja glavnino te knjige. Jakac je dve leti popotoval po ZDA, zlasti s pomočjo slovenskih rojakov, ki so mu omogočili bivanje in pot; spoznaval je slovensko kulturo v Združenih državah, ameriški film in likovno umetnost, zlasti pa lepote neokrnjene narave srednjega Zahoda. Poudarjal je žilavost Slovencev v deželi trdega kapitalizma, navduševal se je nad staroselskimi Indijanci in tožil nad življenjem ameriških črncev. Jarc je njegove popotne vtise vsebinsko povzemal, stilsko pa k potopisu prispeval svojo osebno izpovedno noto.

Sedma knjiga Zbranega dela Mirana Jarca vsebuje tudi nekaj člankov z neliterarnimi temami. Objavljeni so tudi Jarčevi članki o lutkah in lutkarstvu iz dvajsetih let, ki so primeren uvod k poglavitnemu dodatku knjige: to sta dve lutkovni igri, ki sta se doslej zdeli izgubljeni in sta tu prvič objavljeni.

Godec Janez (1923) sodi prav na začetek slovenskega lutkarstva (nastal naj bi leta 1920) in ni bil uprizorjen; Kraljevič Tugomil (1925) pa je zbudil zanimanje ob uprizoritvi leta 1926, torej v času, ko se je Jarc intenzivno ukvarjal z lutkovnim gledališčem.