Ko pajčevina naredi metulja

V tem smislu je skrbna opazovalka in popisovalka vsakdanjosti, ki pa jo zgosti in predrugači z močjo poetičnega jezika. Preobrat misli ali zgolj zgoščenost poetične izpovedi tako nam tako ugrabljeno vsakdanjost predočita v presunljivi svetlobi poezije in glej, že ni več nič vsakdanjega. Dobrodošel dodatek h knjigi so ilustracije, ki jih je ustvarila Lea Pernek. bodisi urezane s preprosto belo črto na črno podlago, ali bogato tonirane v slikah vrtnic, so estetsko doživetje samo po sebi. Avtorica po to doživetje še nadgradi, z odločitvijo, da isto sliko objavi večkrat, vsakič s drugačnim pripisom. S tem ustvari neko kontrolno točko, merilo ob katerem lahko opazujem, kako se naš pogled na svet spreminja skozi branje to lepe knjige.

Odlomek iz knjige:

Drevesa potekajo v krogu in se dotikajo s krošnjami in koreninami. Po deblu ne potekajo samo sporočila iz korenin proti listom, da se črpajo sokovi, ampak tudi sporočila od listov do korenin, da so tudi te osončene (da se tudi te počutijo osončene, torej v središču življenja!). In zgodi se, da se sporočili iz tal proti vrhu in od vrha proti tlom nekje na sredini debla srečata. In takrat se na tistem mestu naredi v notranjosti letnica; na zunanjosti pa so to luske, ki so še posebej izstopajoče po hrapavosti in bogatosti z mahom. Sivkaste, sivkasto zelene, kot da so tam od nekdaj. To je prstni odtis drevesa, ko ga je treba izpostaviti naproti preostalim v krožni skupini okoli jezera. Drevo tako (končno?) postane – nekdo.