Križ kot primordialni simbol, veliko starejši od krščanske apropriacije, in obenem kot simbol, ki je zaznamoval avantgardne prelome (pomislimo na Maleviča in Majakovskega), pa tudi kot prototipni primer koordinatnega sistema.
Prva pesem v knjigi z naslovom borba se nastavlja papir gubi je bila napisana ob smrti slikarja Romana Uranjeka. Ljudje, potopljeni v senzacionalizem in moralizem vsakdanjosti, ob tej smrti sploh niso opazili, da je slikar več kot dvajset let vsak dan ustvaril vsaj en križ. Pesnik se je poklonil tej gesti. Knjiga pesmi odkriva, kako moč primordialnih simbolov deluje tudi v svetu, ki tega noče. In odkriva, kako je kozmos vzdržanje kaosa.
V njeno središče je postavljena pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški, ki jo tvori 999 anagramov naslovnega verza; že s svojimi postopki med determiniranostjo in svobodo ne vzpostavlja razlikovanja, ampak ples.
O avtorju:
Miklavž Komelj (1973) je doslej objavil 16 knjig poezije (Luč delfina, Jantar časa, Rosa, Hipodrom, Nenaslovljiva imena, Modra obleka, Roke v dežju, Noč je abstraktnejša kot N, Minima impossibilia, Liebestod, 11, Stigmatizacija, Goreča knjiga, Pred nevidnim, Med, Da in Ne), tri knjige kratke proze (Sovjetska knjiga, Larvae, Prva kresnica), roman Skrij me, sneg, dramsko pesnitev Ni mogoče čakati zaman in knjigo slik z istim naslovom, znanstveno monografijo Kako misliti partizansko umetnost?, razpravo Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj, zbirki Nujnost poezije in Hierarhija ter še nekaj manjših knjižnih del in več prevodov. Pri založbi Beletrina je v njegovem prevodu izšel Njegošev Gorski venec, v njegovi redakciji pa Zbrane pesmi Jureta Detele in Planetarium Vojka Gorjana.
