O knjigi:
“Pesnica se odziva na dogajanje v naravi, dotakneta se je tako živalski kot rastlinski svet, vendar se v stiku z naravno lepoto nekoliko obvladuje in se brani vsakršne razčustvovanosti. Verzi govorijo o ohranjanju spominov, teži minevanja, samoti, tesnobi, občutkih izgubljenosti in odtujenosti med ljudmi. Eksistencialna stiska je podana z bogato in izbrano metaforiko (raztrgane zvezde, otroško igrive snežne kepe, rubinasti cvetovi potonik, trepetajoč nemir vetrnic, dišeči prsti pomladi, zeleni roj tolažbe, rjava trupla ubitih smrek). Avtorica se spominja trdega življenja na podeželju, vrne se v čase, ko so mladi sanjarili o boljšem svetu in kljub neprijaznim okoliščinam zmogli veliko veselja v sproščenem druženju, tu in tam pa se v zavest vračajo tudi drobci ljubezni iz davnih časov in zasijejo z zastrto svetlobo. Ohranjanje spominov je ujeto v sedanjost, čas moderne tehnike, tičanja za računalniki in brskanje po pametnih napravah. Lirska subjektka se znajde v mestnem kaosu in na tekočih stopnicah v nakupovalnem središču, kjer je veliko ljudi, vendar tudi v množici začuti samoto in odrinjenost ter odmik od tistega, kar je včasih zapolnjevalo njeno življenje in mu dajalo smisel.” – Marija Švajncer
O avtorici:
Marica Škorjanec je bila rojena 1934 na Stari Cesti pri Ljutomeru. Do štirinajstega leta je živela z mamo in starimi starši v Križevcih pri Ljutomeru. Po vojni je obiskovala nižjo gimnazijo v Ljutomeru in opravila malo maturo leta 1948. Po maturi je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študirala slovenščino, ruščino in poljščino, obiskovala pa je tudi predavanja iz primerjalne književnosti.
Po diplomi se je zaposlila v Mariboru kot profesorica slovenščine sprva na osnovni šoli, kasneje pa za dvanajst let na Zdravstveni srednji šoli. Bila je mentorica literarnega krožka in šolskega okteta, urejala je šolsko literarno glasilo Mladost med belimi hodniki. Leta 1974 se je z družino preselila v Ljubljano, kjer se je posvetila izobraževanju odraslih na Dopisni delavski univerzi. Urejala je revijo Dopisnik, ki so jo prejemali vsi vpisani v šolske programe. Po reorganizaciji delavske univerze je do upokojitve vodila Center za dopisno izobraževanje Univerzum.
Pisati je začela pri osmih letih in izražanje z umetniško besedo nadaljevala v nižji gimnaziji, na klasični gimnaziji pa je sodelovala v dijaškem glasilu Brstje. Prvo pesem ji je natisnila revija Nova obzorja, kasneje pa je objavljala še v Obzorniku, Svetu ob Muti, Dialogih, Prostoru in času, Mladiki, Mentorju, Rasti
***
SMREKA
Nad hišo si razprostrla
svoje zelene roke
v zavetje si stisnila
gole zidove brez lepote
in prostaške vrtičke.
V sinjini gnezdi tvoj vrh
da pestuje ptice,
ki se vračajo k tebi
in vate
kakor domov.
Ko prihajam, bivam, odhajam,
stiskam v sebi tesnobo
in prepletam svoj pogled
z bogastvom tvojih vej.
Kdo bi razumel, zakaj iščem
razrešitev svojih ur
med tvojimi drobnimi prsti?
Zbogom, smreka!
Za tabo ostaja
golota vsakdanjih hiš
in praznih obrazov,
brez nasmeha.
