V petinšestdesetih pesmih s homogeno in kompaktno lirično strukturo se pesnik sooča z identifikacijo in prepoznavanjem očeta po imenu, figuri in vlogi v sebi samem. V slogu Svetinove poetike gre za pesniški dialog tako z okruški sumerskega epa Enuma eliš in drugimi mitskimi referencami kot tudi z zgodovinskimi in sedanjimi katastrofami zahodne civilizacije, ki se zrcalijo na kulisi osebne biografije.