Rekoč, da obstaja še tisti drugi svet. Hotela sem vedeti, kateri drugi svet je to in kje je takrat, ko smo v prvem. Knjiga o nezemeljskih duhovih je imela črne strgane platnice, ker so jo bojda nekoč nekomu dobesedno iztrgali iz rok. Poleg tega je ta knjiga šla skoz mnoge roke, ampak tiste prve, iz katerih je bila iztrgana, so bile menda mrtvečeve.

Suzana Tratnik, rojena 1963 v Murski Soboti, sociologinja, pisateljica, prevajalka, publicistka in aktivistka. Souredila delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995 (1996) in objavila teoretsko delo Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti (2004). Izdala je tri zbirke kratkih zgodb, in sicer literarni prvenec Pod ničlo (1998), Na svojem dvorišču (2003) in Vzporednice (2005), ter roman Ime mi je Damjan (2001), ki je bil tudi dramatiziran za ŠKUC gledališče. Njene kratke zgodbe so objavljene v domačih in tujih antologijah in literarnih revijah, knjige pa prevedene v nemščino, češčino in srbščino.

PROSIM TE, NEHAJ SE IGRATI JOHANA!
VESNA je popoldne prišla iz šole. V kuhinji je odložila torbo in sedla za mizo. Mama ji je na krožniku prinesla nekaj kosov ocvrtega kruha. Vesna je jedla, ne da bi pomislila, ali je ob tej uri sploh kdaj lačna.
"Danes nimate naloge?" je ugotavljala mama.
"Ne," je rekla Vesna. Ni se mogla takoj spomniti, ali se je zlagala.
"Potem pa lahko greš k Marini," je odločila mama. Vesna je odložila krožnik v pomivalno korito in odšla k sosedom.

Marina je bila sama doma. Zato je bilo vse razmetano. Na mizi so bili umazani krožniki, kruh, zvezki in trenirka. Marina je Vesni ponudila na debelo narezane kose marmornatega kolača, vendar Vesna ni bila lačna. Pecivo bi vzela le iz vljudnosti, če bi ji ga ponudila Marinina mama.
Marina je rekla, da se bo zdaj končno preoblekla v trenirko za doma. Vesna je prižgala radio na hladilniku in vrtela gumb za radijske postaje. Potem je stopila k mizi in zagledala Marino v sami spodnji majici in z nožem v roki.